Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V nedeljo smo Majda, Nina, Miha in jaz plezali na Vršiču. Po splezani Pokljuški v NŠG se je ženski del odprave odločil, da ima dovolj. Z Mihom pa sva splezala še Pocarsko v Grebencu. Sva kar malo hitela, ker je v smeri ponekod sneg, skala pa mrzla. Na vrhu sva se na soncu pogrela in strinjala, da se je splačalo potrpet.
Na poti domov je Miha za zaključek še odkupil sistem, ki je neplanirano priletel v bližino naslednje naveze. Preživet je bil lep dan v dobri družbi.
V soboto sva z Benjaminom plezala v Rušici. Zanimivo je, da je višina smeri v treh različnih vodnikih navedena različno ( 200-350m). Po najini oceni bi morala biti pribl. 250-300m. Ponekod so še originalni klini, ki so že malo ubogi. Kakih 5 kosov za pasom kar prav pride. V enem stojišču sva za boljši občutek pustila enega Jeseničana ker skale tam ne vlivajo zaupanja, v celi smeri pa dva. Za stojišče bi skoraj potrebovala gradbeno dovoljenje 🙂 . En klin mi je padel iz roke in v začetku zajede čaka Štajerce, ki pridejo naslednji teden. Eno vponko pa sem pustil v prusiku, ki visi v zadnji prečki. Smer je lepo speljana, edino borba skozi ruševje na koncu je malo odveč.
Namesto v visoke gore južne Tirolske, smo bili zaradi slabe vremenske napovedi prisiljeni spremeniti plane. V upanju na boljše vreme smo se odpravili na vzhod Avstrije – v Grazer Bergland.
Bilo nas je zadosti, da smo v Rothelsteinu naredili malo invazijo in prevlado slovenskega jezika v zraku. Uživali smo v prijetno topli skali, in splezali eno, do dve smeri na navezo – Vladimir in Samo smer Eldorado in Michelangelo (VI+ in VI), ostali pa malo lažje – Elfengarten, Schlangengrube in Draufgabe. Večer je minil v stilu Jamieja Oliverja in vitezev okrogle mize, zavetje pa nam je spet dajala pravljična Hubertova domačija.
Naslednji dan je bil seveda spet dež (že tretjič zapored!), zato smo se nekoliko čemerni odpravili proti domu. Udeleženci »odprave«: Hlod, Sneža, Mare, Mirko, Tufek, Erik, Samo, Vladimir, Maja DiCapo in Raf.
V soboto sva se z Benjaminom podala v Tinčkove grede v JZ steni Lipnice. Po Benjaminovih informacijah naj bi bila smer še brez ponovitve. V bistvu je cela stena precej krušljiva, enako je tudi v smeri. Redko kateri kamen ni ostal v rokah, plezati je bilo potrebno zelo nežno in previdno. V celi smeri sva zabila samo en vmesni klin, ki je držal in tudi stojišča niso bila kaj prida. Vso ostalo železnino sva bolj nesla na svež zrak kot pa uporabila. Po koncu grede, ko prispeš do ruševja pa te za nagrado čaka še kakih 250-300 vm “sestopa” do sedla kjer se priključiš na pot, ki pride iz Špika.
Ker naju je sonce neusmiljeno izsušilo sva analizo smeri naredila pri Koči v Krnici. Strinjala sva se, da sva navkljub podrtiji v steni preživela lep dan.
V spodnjem delu smeri sva z Nino šli po desni varianti, Črnučani, ki so naju dohitevali, so šli po levi. Težavnost je v obeh variantah približno enaka, tudi plezali smo enako hitro, tako da smo na prvem stojišču stali skupaj. Prvi raztežaj je bil moker kot spužva, najtežji kamin pa še bolj. Kljub temu se je dalo solidno splezati, samo umazani smo bili vsi. Proti koncu smeri je bilo plezanje vedno bolj uživaško, skala je bila zaradi jutranjega sonca že suha. Imeli sva krasno turo, za smer pa itak velja: »Če želiš spoznati nove ljudi, pojdi med vikendom plezat Jesih – Potočnik.«
