AO Jesenice

1.12.2013 – prvi dan nove sezone – je bil naš plan osvojiti Königstuhl (v Nockbergih), pa je bila cesta proti Josef-Mehrl koči zaprta. Kot rezervni plan smo izbrali Baerenaunock, ki je desni sosed Peitlernocka in smo ga osvojili že prejšnjo zimo.

Najprej je treba podelat par km nesplužene Nockalmstrasse. Pri sedežu parka se odpre dolina proti zahodu, ki jo zaključuje naša gora. Na planini Baerenau nas je z dvorišča pregnal siten celovčan, do tja je pritiščal s svojim volvom 4×4; pa smo naredili gor in dol ovinek okol njegove ograje. Do vrha je šlo potem prav zmerno, nas je pa kar nekaj jamralo zarad ožuljenih nog. Zaradi močnega vetra pred dnevi, smo se tudi bali, da bo greben ful spihan, pa sploh ni bilo sile. Na vrhu smo opravili formalnosti (foto, ter okrepčilo/šnopc) in pohiteli s pripravo na spust. In bilo je res super skoz in skoz en sam pršič (včasih mal bolj gost in trd, včas pa tudi čist taprav – ane, Maja …). 800+ višincev navzdol mine prehitro, usta pa smo imel vseeno vsi razvlečena v en zadovoljen nasmešek. Če se je tako dobro začel, kaj šele bo…!?

Risali vijuge: Maja, Mare, Tadej, Dragica, Darko, Branka in Raf

Včeraj sva bila z Rokom na Ablanci. Razmere so bile odlične. Pol poti do Studorskega prevala je bilo shojene, naprej sva gazila do kolen in še čez, ker sva prav briljantno pustila krplje v avtu. Na Jezercu je močno pihalo, zgornja plast je pomrznila in se k sreči ni več udiralo. Od prevala do vrha je popolnoma spihano, tako da sva hodila večinoma po pesku. Pešaka sva bila midva edina, smučarjev in ostalih vozačev je bilo neomejeno.

Danes sva se z Alešem za otvoritev smučarske sezone odpravila na Dovško Babo. Z vozilom sva se pripeljala do Ciceve bajte. Naprej pa prava zimska pravljica. Ko sva prispela do pastirske koče na planini Dovška rožca, naju je pričakal močan veter. Pot sva kljub vetru nadaljevala na vrh in tudi veter je vedno manj pihal. Nato je sledil uživaški spust v dolino. Na vrhu sva uživala po pršiču, na nekaterih predelih pa se je že naredila rahla skorijca in potem po cesti navzdol do vozila. Na cesti so tri podrta drevesa, zato brezglavi spust po cesti ne pride v poštev.

Lp Miha

Včeraj (nedelja) je bila otvoritev smučarske sezone. Upam, da se ne veselim prezgodaj.

Na Erjavčevi koči je oskrbniku zmanjkalo par stvari, pa smo rekli, da naredimo nekaj dobrega s koristnim – zmigamo svoje riti in Frku prinesemo tiste malenkosti. Pripeljali smo se do Mihovega doma, od tam naprej pa je bilo treba k nogam – začela se je prava zima. Potem pa malo po bližnjicah, malo po ceti … tako okoli 2 uri do bajte.  Snega je precej (pri Erjavčevi ga je bilo okoli 60 cm), gost pršič bi rekel Tedi. Pela nazaj je bila OK – po špuri, ponekod je bilo treba malo popalicati. Po celem pa baje ni šlo najbolje.

Uživali: Dragica, Tedi, Erik, Raf in Maja

PS

Koča na Erjavčevi je po novem odprta vsak dan – celo zimo. Frk (Milivoj) naredi božanske “bovške krape”, tudi njegov atigripin je za pohvalit. Pejte probat, ne bo vam žal.

V nedeljo smo pri sosedih verjetno letos zadnjič tipali suho skalo. Splezali smo tri smeri: Spigole verde (140 m), Senza nome #4 in Senza nome #5  (obe 120 m). Dan smo preživeli v dobri družbi: Mirko, Lojz, Janez, Zdenka, Nina, Marija, Dejana, Katarina.

Pot nazaj in iskanje destinacije za obvezno analizo je bila sicer zgodba zase. Sprva smo bili vsi zedinjeni, da se gre na pico jasno v Kranj. Potem smo naumili, da vsi ne gremo do Kranja in smo se odločili za X picerijo na Vrhniki. Pridemo do izvoza za Brezovico … vrsta. Pa smo čakali pol ure in medtem razglabljali, zakaj se v naši državi opravljajo meritve sredi križišča v nedeljo zvečer. Zavijemo na desno, pa kmalu ugotovimo, da smo že zunaj Vrhnike ter da prej omenjene picerije ni bilo videti nikjer. Ko smo solidno ugotovili, da obsežnega znanja o ljubljanskih picerijah pač ne premoremo, se nenadoma ob cesti pojavi neka picerija. Na koncu smo le vsi prišli do težko pričakovane pijače in jedače.