AO Jesenice

Za danes sva bila z Božotom zmenjena za obisk enega plezališča. Zjutraj pri nas ni izgledalo prav prijazno, zato sva se odpeljala čez Karavanke. Obiskala sva plezališče nad vasjo Dobriach, ki ponuja tudi nekaj smeri čez celotno 125m visoko steno Breitwanda. Izbrala sva Mamuta, ki ponuja konstantne težave okoli 6a+ s še malo težjim izstopom (6b). Dan sva končala s frikanjem krajših smeri in to v kratkih rokavih. O.K. če bi bilo ob morju tako pa  sredi zime, v Avstriji…katastrofa.

V soboto popoldan smo Majda, Sandra, Metod in jaz krenili proti Triglavu z namenom, da na njem pričakamo sončni vzhod. Startali smo iz Krme, do koder je cesta ledena, a prevozna. Malček pred Kredarico nas je ujela tema, a je polna luna poskrbela, da čelke niso bile potrebne. Po večerji smo se dokaj hitro (kakor za koga) pobrali spat. Ogrevanje v sobah “šteka”, zato je topla spalka obvezna, poleg mraza pa nam spati ni dalo glasno tuljenje vetra okrog bajte (in smrčanja). Predvideno uro vstajanja je Sandrina budilka sabotirala (hote?), a smo še vedno vstali pravočasno, da nas vzhod ni prehitel. Edino Majda je med tuljenjem vetra in toploto, ki se je med tem nabrala v spalki, izbrala slednjo. Pravi, da bosta tako vrh, kot luna počakala. Gaz na vrh je dobra, snega malo, tako da vse pletenice gledajo ven. Po dobri uri poplezavanja pa smo ga dočakali – vzhod namreč. Smola je bila ta, da je na zahodu bila nizka oblačnost, zato se je luna skrila. Je pa sonce na to oblačnost vrglo senco piramide Triglava; mogoče še lepše za videti. Ker je bilo še vedno precej vetrovno, smo se pobrali nazaj na Kredarico na zasluženi zajtrk. Po njem pa v dolino. Da nismo bili doma že pred kosilom, smo v Gorjah še naredili kratko analizo – nihče ni imel nobenih pritožb 🙂

ps/ Hvala še Franciju Pogačarju, ki nas je na vrhu počastil z nekaj fotografijami.

1 2 ►

Včeraj sva bila z Rokom v Sappadi. Lo Specchio di Biancaneve postreže s petimi polnimi, ne pretežkimi raztežaji (III+/IV- 250 m). Žal pa je to eden redkih plezljivih slapov v okolici in zato nisva bila edina obiskovalca. Kljub temu je to zelo lepa in priporočljiva tura za začetek sezone. Danes sva bila z Maticem v Zajzeri. Piccolo Nabois je lepo plezljiv, žal pa ga po združitvi s “Platami”(Placce Paralele) preseka 20 m kopnine in zadnji “zug” ni plezljiv. Sta pa spodnja dva raztežaja vredna obiska, prav tako začetek prej omenjenega slapu. Lepa Furlanka snubce zaenkrat še odganja s precej skopo zalogo ledu. Ker sva imela čas, sva se odpeljala še do topa, kjer Fortin tudi še ni povsem nared, prav tako nekaj metrov manjka še Rajbeljskemu slapu. Upajmo, da bo mraz vztrajal, čeprav se mi zdi, da je letos bolj problem v pomanjkanju vode.