Sončni vzhod na Triglavu

V soboto popoldan smo Majda, Sandra, Metod in jaz krenili proti Triglavu z namenom, da na njem pričakamo sončni vzhod. Startali smo iz Krme, do koder je cesta ledena, a prevozna. Malček pred Kredarico nas je ujela tema, a je polna luna poskrbela, da čelke niso bile potrebne. Po večerji smo se dokaj hitro (kakor za koga) pobrali spat. Ogrevanje v sobah “šteka”, zato je topla spalka obvezna, poleg mraza pa nam spati ni dalo glasno tuljenje vetra okrog bajte (in smrčanja). Predvideno uro vstajanja je Sandrina budilka sabotirala (hote?), a smo še vedno vstali pravočasno, da nas vzhod ni prehitel. Edino Majda je med tuljenjem vetra in toploto, ki se je med tem nabrala v spalki, izbrala slednjo. Pravi, da bosta tako vrh, kot luna počakala. Gaz na vrh je dobra, snega malo, tako da vse pletenice gledajo ven. Po dobri uri poplezavanja pa smo ga dočakali – vzhod namreč. Smola je bila ta, da je na zahodu bila nizka oblačnost, zato se je luna skrila. Je pa sonce na to oblačnost vrglo senco piramide Triglava; mogoče še lepše za videti. Ker je bilo še vedno precej vetrovno, smo se pobrali nazaj na Kredarico na zasluženi zajtrk. Po njem pa v dolino. Da nismo bili doma že pred kosilom, smo v Gorjah še naredili kratko analizo – nihče ni imel nobenih pritožb 🙂

ps/ Hvala še Franciju Pogačarju, ki nas je na vrhu počastil z nekaj fotografijami.

 

1 thought on “Sončni vzhod na Triglavu

Dodaj odgovor