Kategorija: Obvestila

……»Vidimo se prihodnjič, ko boš bolj prijazna« sva se poslovila in ji obrnila hrbet. Ja, v ponedeljek sva imela dober namen preko Bavarske smeri v Steni, a je očitno vreme zopet prelisičilo vremenarje.

Morda pa na ferajnu v pohodniškem segmentu le nisva taka lenuha, saj dve uri dostopa do smeri ni kar tako, da potem obrneš nazaj v dolino. Če čepiš pod steno ves ovit v meglo in vpijoč v nebo čakaš tisti preobrat, ko ti ne bo več treba razmišljati ali vstopiti v smer, ali odgovorno zapustiti prizorišče, se vprašaš po smislu. In ko si ogleduješ in s prsti dotikaš mokro skalo, se spomniš, da se je nekoč, nekje v mokroti že nekaj neljubega zgodilo.

Torej odločitev je jasna : »Čao Stena« do naslednjič. In kam sedaj? Dopust imaš, ne zapravi ga v piš. »A greva frikat, ali plezat Peričnik?«, vpraša Božo.               Ob vsej opremi za klasiko, pa res ne greva frikat. Ali sva člana alpinističnega odseka ali nisva. Danes morajo klini peti in kladivo se mora vihteti.

Ponoviva vajo; še en dostop do smeri Peričnik v Lengarjevem Komnu. V tistih koncih se je vsaj sonce malo nasmihalo, a je ozračje še vedno terjalo po toplih oblačilih.   V smeri je Božo zabil še dodatne štiri kline ob jasnih navodilih, da tokrat ne bo užitkov bemtenja ob izbijanju. Naj se klini Jeseničani važijo v steni in ostanejo zanamcem.

Maretu v vednost: mravlje na vmesnem štantu so še vedno neprijazne in o selitvi nič kaj ne razmišljajo. Nasprotno, očitno se veselijo novih plezalcev.

Opravljena dobra dela: med plezanjem in spustom z vrvjo sva naredila nekaj čistke.

Čisto lepo zapeljan “manic monday”.

Danes sva z Juretom splezala to lepo smer v Bornovi steni v Begunjski vrtači. Smer sem splezal že tretjič, ker mi je všeč.Prvi raztežaj je bolj za ogrevanje. Naslednji pa je že lepa plezarija po plošči ob zajedi. Najlepši del je 25 m poka V+ v tretjem raztežaju nekje sredi smeri. Pa tudi plata v zadnjem raztežaju VI je tokrat šla prosto sicer kot drugemu v navezi, vedno sem se tam kot prvi izognil desno v graben do drevesa, kjer je urejeno sidrišče za spust po vrvi na Bornovo pot. Z 60m dvojno vrvjo se pride v enem spustu v poden. Če imaš s seboj enojno vrv 60 m, sta potrebna 2 spusta, nekje na sredini grabna na desni strani je vzorno urejeno še eno sidrišče za spust.

Včerja 1.7 sva se z Borom Levičnikom mudila v S steni Vrha Labrje. Steno in potencialno linijo sem prvič opazil, ko sva pred mesecem z Barbaro plezala v Visokem Špičju. Omenjena stena nima vidne očitne razčlembe, ki bi vodila od dna do vrha stene. Ko sva si steno z Borom po bližje ogledovala sva precej časa porabila, da sva ugotovila, kje bi sploh začela. Moja prvotna ideja, desno od strehe, je ponujala preveč neznank zato sva se odločila, da začneva najin podvig levo od strehe. Prvi resen raztežaj, ki je tudi detajl smeri, je v začetku nudi zelo lepo plezanje nato pa se hitro in prekrito spremeni v podrtijo. V nadaljevanju raztežaja je predvsem pomembno, da pametno izbiramo oprimke. V ključnem mestu sva pustila en klin. Smer v nadaljevanju ponuja zares dobro in kompaktno skalo ter zračno plezanje do vrha. Pa še inspiracija za ime smeri: https://www.youtube.com/watch?v=8LZgEOKvatM

Včeraj sva z Mašo na Vršiču v steni pod bunkerjem preplezala Viteško smer (6c, 100m). Smer je res lepa ter vzorno in varno opremljena s svedrovci. Čeprav so se jutranje meglice razkadile in sva plezala na soncu, dolge hlače niso bile odveč. Za nama sta v smer vstopila še Luka (Čaro) in Tina. Slik pa ni, se je bilo treba bolj posvetit plezanju in varovanju.

V podaljšanem vikendu sva se z Rokom z motorjem potikala po Dalmaciji. Končni cilj je bilo plezanje v malo obiskanem plezališču Stogaj na Pagu, pred in po njem pa sva načrtovala skok v Paklenico. Na poti tja sva se Paklenici morala odpovedati zaradi dežja in burje, so se pa vsaj naslednji trije dnevi zaradi zmernih temperatur izkazali za plezalcem bolj prijazne.

Stogaj se nahaja v paškem zalivu Slana, 15 minut hoje od vasi Metajna. Pokrajino tam bi lahko opisala kot zares nenavadno. Že ko hodiš proti stolpom v daljavi, imaš občutek, da si se znašel v beli puščavi, brez kakršnega koli rastja na vidiku. Pa vendar mi je na poti uspelo zmočiti čevlje v blatu ob izviru sladke vode sredi ničesar. Mnogi so o pokrajini tam zapisali, da izgleda kot na Luni. Smeri v Stogaju so vseh vrst, od lažjih do težjih, previsnih, neprevisnih, popolne plate in užitkarskih poči. Nekatere smeri so speljane kar po fosilih. Vse, kar ti srce poželi, in to daleč stran od vsega. Plezala sva sama, tudi vabljiva plaža spodaj je samevala. Najbolj markanten je 60 m visok stolp, na žalost pa zaradi večje izpostavljenosti morskemu vremenu svedrovci na njem niso v najboljšem stanju. Skala je odlična, opremljenost smeri dobra, ambient pa neverjeten.

Nazaj grede sva dočakala tudi Paklenico. Plezala sva Danajo.