Kategorija: Obvestila

Končno je prišlo slabo vreme in je spet čas za kakšno mojo objavo.

Konec julija sem se priključila AO Cerkno v Dolomitih. Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno, a ko se sprijazniš, da pač ne boš čutil prstov, se da marsikaj splezat. Prve dni sva se z Jakom potikala v okolici Pale-a, kjer sva splezala smer Raz tančič v Cimmi Dell Madonna. Do stene sva dostopala mimo koče Velo della Madonna, ki jo dosežeš v slabih dveh urah. Tam sva si privoščila daljši postanek, saj je bilo zunaj manj kot 10 stopinj. Ko sva se posušila, sva do vstopa smeri potrebovala še okoli 20 minut. Smer ni orientacijsko zakomplicirana, z vrha pa moraš opraviti nekaj abzajlov in poplezavanja po grabnu. Hotela sva splezati še kakšno smer v tej steni, a je bil dež vztrajnejši, tako da sva se v upanju, da je v Cortini bolj toplo, nato pridružila ostalim članom, kjer smo splezali kar nekaj smeri (Col de Bois – Via Ada, Col de Bois – Via del Coulisse, Tofana de Rozes – JV raz, Lagazuoi Piccolo – M. Speciale …). Glede na napoved, nas je dež pregnal v soboto domov, midva pa sva se v želji, da bi kaj splezala tudi na soncu, nato prestavila za tri dni še v Arco. Prvi dan sva splezala navrtani smeri Moon Bears in Amazzonia v Piccolo Dain. Drugi dan pa sva izbrala klasiko – 1000 metrsko smer Via Boomerang v hribu Monte Brento. Najlepše pri smeri je, da je dostop v resnici v večini enourni sestop iz vasi San Giovanni. Slediš poti v gozdu, ki vodi do roba stene, nato pa te možici in rdeče pike pripeljejo v strmem sestopu do podstene. V smeri je kar nekaj varovanj, so pa pred leti po večini navrtali štante. Detajl smeri z oceno VI predstavlja 2. oziroma 3. cug – lahko bi rekli platasta poč, kjer nimaš drugega, kot da zaupaš nogam. Na internetu najdeš odlično skico smeri. Tretji dan sva optimistično želela splezati še smer Ego trip, a naju je 25 stopinj ob 8ih zjutraj (pa tudi moji žulji na podplatih) prepričalo v kopanje v Gardskem jezeru. Saj sem se pritoževala, da je bilo mraz, an?

Komaj sem oprala cunje doma, že me je poklical Nik, če bi se pridružila GRS Radovljici na turi proti 3905 metrov visoki gori Ortler v Italiji. Na pot smo krenili v petek zjutraj. Po kar nekaj gužve na cesti smo prispeli do Suldna, natovorili opremo in dostopili v zmernem tempu do koče Hintergrathütte na višini 2661 m, kjer smo povečerjali in v lepotah okolice uživali v preostaneku dneva. Zjutraj smo ob štirih štartali proti vrhu po grebenu Hintergrad. Sama sem bila nad izpostavljenost presenečena, saj sem pričakovala nekaj v stilu Studelgrat, vendar je poplezavanja bistveno več, tako da smo se zgornji del grebena varovali. Svedrov in ostalih fiksnih točk je bolj malo, tako da prav pride frend ali dva. Vrh smo dosegli okoli pol 11h in nato sestopili po normalni poti. Tudi ta pot ni za podcenjevati – najprej se spustiš okoli 500 višincev po ledeniku, nato pa sledi ferata, abjzalji in poplezavanje okoli III. stopnje na izpostavljenem grebenu do Payerhütte. Z nje pa imaš popoln razgled v dolino in dejstvo, da te čaka še 1300 metrov nadaljnjega spusta. Lahko bi izbrali zastonj dvosedo, to bi nam prihranilo zadnjih 500 višincev, a smo na mojo željo to opustili – bomo pa ja šli od avta do avta? Nazaj na parkirišče smo prispeli ob 6. uri popoldan in kaj kmalu nam je bilo jasno, zakaj imajo zajtrk že ob 3.30. Naslednji dan smo se turistično zapeljali na prelaz Stelvio in naredili razhodno turo na bližnji tritisočak.

Sledilo je nekaj dni plezanja doma in v okolici. Vredno omeniti je mogoče tudi obisk sosedne Italije in sicer smer O la .. o rompi (320m, 5c) v Cresta Berdo, ki sva se jo lotila z Nikom. Gre za delno navrtano smer v kompaktni skali do katere dostopaš okoli 2 uri iz Ovčje vasi. Za sestop moraš narediti 8 abzajlov (samo 1x nezgoda z zataknjenim štrikom – kar dobro povprečje), sva pa oba mnenja, da si smer zasluži kakšno oceno več in pa da je tudi bistveno daljša. Sestopila sva krožno mimo bivaka Stuparich.

Za piko na i pa lahko omenim torkovo plezarijo, kjer sva se z Andrejem odpravila v Dolgi hrbet splezat Jubilejno smer. Sama sem od smeri pričakovala večjo težavnost, se pa strinjam, da je kakovost skale ena boljših, kar sem jih plezala pri nas. Zgornji del pa tudi ni tak bav bav. Izstopila sva po levi varianti. Na vrhu pa stisk rok, da sem uspešno opravila izpitno turo za alpinista.

Kar uspešno leto glede na vse. Upam pa, da bomo imeli indijansko poletje – je treba splezat še kaj 😉 .

1 2 ►

Z Matevžem sva 5.8. po študiranju kaj bi in neugodni vremenski napovedi odšla na Vršič, da bi poizkusila v novi smeri. Če pa ne bo šlo, pa vsaj probava…

Začela sva 3m levo od Vikend bojevnikov, po še vedno vlažni skali. Štantam na polički, kjer nad samo opazim star klin. Matevž po lažjem svetu nadaljuje mimo klina do izrazite previsne poči, kjer najde star abzajl. Očitno je tu nekdo že poizkušal. Nadaljuje po vlažni poči in po več treh urah prostega plezanja, tehničarjenja, pizdenja in vrtanja uredi štant v grabnu Deževne. Od tam sva nadaljevala 2m po deževni, nato pa desno čez buhtelj v lažji svet, kjer sva smer priključila Vikend Bojevnikom. Rahlo utrujena sva odabzajlala na pivo.

V ponedeljek pa sva po moji službi zvečer odšla poizkusit smer preplezati prosto. Prvi cug je lahek, v drugem pa se je po ogrevanju začelo bolj zares. Matevž v prvem poizkusu skoraj pride čez, potem pa malo visi in študira in detajl ter previsno poč nad njim spleza v drugem poizkusu. Jaz sem v bolj mizerni formi pa sem moraj enkrat počivat. Cug ven iz deževne se je izkazal za ne tako težkega, če imaš dovolj dolge roke, da lahko preskočiš vse slabe grife.

Izplezala sva na vrh in sestopila peš.

Smer sva poimenovala Marmelada in je v celoti navrtana. Predlagava ocene 5b, 7a,6b,5a. Več pa bodo povedali ponavljalci. 6b je obvezna.

Povod: Valais gorovje – dobra vremenska napoved in hiter klic: “Ej, v Almagellerhütte imajo lih še dve mesti, a greva?”

In tako sva se v petek po službi z Jakobom (AO Kranj) odpravila proti švicarskim Alpam. Natančneje v Saas-Almagell, od koder sva krenila do izhodišča najine ture – Almagellerhütte (2894 m).

Soboto sva namenila uživanju v razgledih na okoliške 4.000-ake, aklimatizaciji in plezanju v Dri Hörnli, ki se nahaja le pet minut vstran od koče (link: topo smeri).

Naslednje jutro naju je čakal zgodnji start, proti Rottalhorn grebenu. Približno na 3.300 metrih nadmorske višine se je začel plezalni vstop na greben, ki je celo navrtan. Sledilo pa je razgibano grebensko prečenje (II-III) in cca. 200 višinskih metrov pod vrhom še ledeniško prečenje do vrha Weissmiesa (4.013 m).

Vzpon sva zaključila s sestopom po normalni poti mimo Zwischbergenpassa in z mislijo, da naju čaka še 8-urna vožnja do doma. A kaj zato – res se je splačalo.

Skratka super tura, čudoviti razgledi in top razmere. Priporočava!

Bivak III je bil zaradi vzdrževalnih del prepeljan v dolino. Ponovno bo na voljo obiskovalcem predvidoma v drugi polovici septembra 2025.

O točnem datumu ponovne postavitve vas bomo pravočasno obvestili.

Letos sem za ferajnovski tabor predlagal Val Masino. Verjetno je obljuba o dolgih dostopih do lažjih smeri in obljuba o slabem varovanju v dolinskih smereh odgnala kar nekaj kandidatov, tako da se nas je na koncu nabralo samo 7 in 2 bodoča ferajnovca.

Z Neli in mulcema smo v dolino prišli že v soboto, po enotedenskem preganja nju po bikeparkih v Livignu. Pričakal nas je dež, tako da smo suhe ure preživeli v plezališču Sasso Remenno, deževne pa v šotoru.

V nedeljo sta se v dolino pripeljala še Pero in Janž, ki pa sta takoj odšla v hribe in sicer na rifugio Omio. Prvi dan sta v punta Sfinge plezala smer Via Bramani. Za smer sta morala sicer 3 ure bivakirati pod previsnim balvanom, saj se je zjasnilo šele popoldne. K sreči tu to ni problem, saj se granit hitro suši. Pravita da je smer lepa in priporočljiva z navrtanimi sidrišči, vmes pa nič. Naslednji dan sta v Punta Milano splezala SV raz, ki je podobnega tipa kot Bramani, samo en plus težja.

Za sredo sem ju prepričal da še ne potrebujeta pavze in ju povabil v ultra klasiko doline Kundaluna (povezava smeri Il risveglio di kundalini in Luna nascente), Ki v svojih 740m in uradno 19 raztežajih ponuja dokaj konstantno plezarijo po počeh in nekaj platah. Pero je sicer računal da bomo splezali samo prvi del in nato odnehali zaradi vročine, a nam je šlo vreme na roko in v oblačnem vremenu smo vztrajali do vrha. Sam sem smer plezal že tretjič, pa jo bom verjetno še kdaj. Spodaj super poči in prečke pod strehami, zgoraj pa luske in zadnja dva raztežaja čez plate skoraj brez varovanja, kjer pa je ploha poskrbela za osvežitev in začinila plezanje.

Zvečer so se nam po daljšem stanju v zastojih pridružili še Nanika, Uroš in Raf. Naslednji dan so Uroš, Raf, Pero, Janž in Neli odšli frikat, s Piko pa sva vzela v navezo Naniko pa smo splezali smer Tunel Diagonale. Smer je odlična za uvajanje v granitno plezanje, samo malo je kratka.

V petek so Nanika Uroš in Raf splezali smer Uomini e Toppi, kjer so preživeli lep dan v položnih platkah brez varovanja. Vmes jim jo je zagodel pisec opisa iz interneta, ki je očitno nekaj zajebal med opisovanjem, tako da so splezali malenkost težjo varijanto. Pravijo da je smer odlična, če odmisliš malo bolj razmaknjeno varovanje. Še lepša bi pa baje bila če bi šli po tapravi varijanti, ki so si jo ogledali med abzajlom.

Neli, Janž in Pero so v petek splezali Tunel Diagonale, nato pa sestopili pod smer Stomaco peloso. Ta smer od spodaj izgleda lahko, ampak prvi klin na 25m (seveda tik nad detajlom) poskrbi za malo utrujanja psihe. Nadaljevali so še po super klasični liniji Alba del Nirvana. Za ponavljalce – smer je popoldne v senci in tako odlična izbira za vroče dni.

Za zadnji plezalni dan smo se odločili za skupno turo v smer Goosemberg sinistra, ki poteka po položnih ploščah ob slapu na začetku doline. Smer smo splezali v 2 navezah: Naninika, PIka in jaz ter Janž, Pero in Raf. V smeri nismo naleteli na večje težave, nas je pa zato na vrhu smeri pričakala nagrada. Globok tolmun pod zadnjim slapom je bil izredno vabljiv in osvežilen.

Po preplezani smeri so nekateri odšli domov, ostali pa smo na balvanih v bližini kampa obrusili še zadnjo kožo iz blazinic in tako zaključili še en super izlet.

Perotu je bil izlet tako všeč, da je v čast platkam zložil pesmico:

Do tja kjer prebadata oblake Cengalo, Badile,

je nekaj kilometrov, a ni nobene sile.

Lepe doline z bistrimi potoki obdaja le granit,

svedrovcov nikjer, če padeš vrže te na rit.

A kmalu se podlage hrapave navadiš,

frende in pa jebe le s težavo ven izvadiš.

Ko ugotoviš, da čisto vse drži,

plezati po gladki steni sploh problem več ni.