Kategorija: Obvestila

Sobotna napoved je obetala lepo vreme večino dneva, zato sva se z Daretom odločila za eno malček daljšo smer. Dve uri dostopa ni ravno po meri nas lenuhov, a kaj se more. Na severni strani vsaj žgalo ni. Temperatura je bila ravno na meji za vetrovko, skratka idealno.

Pred nama sta bili še dve navezi, ki sta občasno sprožili kanonado, predvsem v spodnjem delu. V zgornjem delu, po prečenju v levo, je plezanje končno postalo mirnejše, nič več ni ropotalo.

Smer je kar dobro opremljena, a če vlečeš predolge rastežaje, je treba kako stojišče urediti na novo. Ponuja vse vrste plezanja, zato mi je resnično všeč.

Na vrhu sonce in brezveterje, zato naju je vročina pregnala v senco pred Erjavčevo kočo na hidracijo. Ko bom pozabil kako se vleče dostop, jo bom zagotovo še šel plezat. Fajn sva se imela.

Včeraj sva se z Uršo iz AO Mojstrana odpravila v Triglavsko severno steno. Ob 5h zjutraj sva se iz Mojstrane odpravila v dolino Vrat in nato do vstopa v steno. Na vstopu v Slovensko in Nemško smer sva še enkrat pogledala vremensko napoved. Le ta je pokazala, da morebitnih popoldanskih ploh ne bo,:)) zato sva se odločila za kratko Nemško smer. Hitro sva napredovala iz stolpiča na stolpič in bila pri Gradu. Od tam so naju ločili še trije raztežaji do Nemškega turnca. Po lepem plezanju skozi kaminček sva bila par minutk čez 11to že na Nemškem turncu. Sledila je malica, malo sva se osvežila s pijačo in vpisala v vpisno knjigo. Ker je bil za Uršo to prvi vzpon čez steno sem ji pokazal še kako potekajo Zlatorogove police, kje je Nemška grapa, Slovenska grapa, Slovenski stolp, dolga Nemška smer, Ladja, Čop…Nato sva se odpravila proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Kmalu sva se znašla pod njim in ga splezala, tako so bile vse težave kratke Nemške smeri za nama. Vrvi sva pospravila v nahrbtnik in se odpravila po grapi v kateri je še kar nekaj snega, možen je obvoz po skalah po levi strani do roba na vrh stene. Sledil je še sestop po poti čez Prag nazaj v dolino Vrat. Sestop se mi je kar pošteno vlekel, vendar v tako prijetni družbi, sem tudi utrujenost odmislil.

24. 7. 2018 Sva se z Maticom odpravila plezat Comicijev raz v Jalovcu. Pot v Tamar sva si skrajšala s kolesarjenjem, naprej pa je bilo potrebno peš. Kljub napornem dostopu sva bila hitro pod vzhodno steno, kjer naju je pozdravilo sonce. Po pol ure lažjega plezanja sva se na Kegljišču navezala in vstopila v smer. Smer je zelo lepa varianta SV raza, ki jo je Emilio Comici s soplezalci preplezal že leta 1934. Je precej navpična in konstantna petica s solidno skalo in tudi varovanja je dovolj. Zadnji raztežaj, ki vodi čez previs je po skalnem podoru leta 2004 ocenjen s 6+ in ponuja lepe razglede na vseh 400 metrov, ki nas ločijo do vznožja stene. Za celotno smer sva porabila dobre tri ure. Izstopila sva na Streho in po pol ure hoje dosegla vrh. Ker so se po nebu začeli nabirati temni oblaki sva se kar takoj odpravila v dolino. Po dveh urah sestopa sva bila v Tamarju in s kolesi oddrvela do avta.

Ker letos še nisem bil v hribih razen enkrat v NŠG sem si že dolgo časa želel daljše ture. Zato sem se razveselil povabila Nejca in Krištofa iz AO Radovljica, da gremo v četrtek nekam plezat. Zmenili smo se za plezanje v Škrlatici.

Začeli smo po Spomiski smer Barbare Perčič, ki se začne zelo strmo in krušljivo. Po prvem raztežaju se skala spremeni iz slabe v odlično, strmina pa ne pojenja. Na gredini smo v iskanju boljše skale zavili v Smer ob zvoniku, ki sta jo prva preplezala Hladnik in Mihelčič leta 2009. Ta smer ima odlično skalo in veliko kaminov vseh velikosti, zaključi pa se na škrlatiških gredah. Tam smo se odločali kako naprej in prevladala je ideja, da nadaljujemo po skalaškem stebru. Tega smo kot precej navez suvereno zgrešili in plezali po neki desni varijanti z dobro skalo in spet precej kamini. Zaključili smo po polici v škrbino med Rakovo špico in Škrlatico.

Če koga zamika smer mu jo priporočam, mi smo čez celo steno naredili 16 raztežajev, od tega 11 po kaminih. Razen prvega raztežaja je skala odlična in kljub relativno nizkim ocenam se precej naplezaš.

Po neskončnem poplezavanju v naboranih smereh nad Vršičem, je bilo potrebno narediti en mali miselni preskok in se podati v strme dolomitske stene. Eni prvič, drugi (starejši) pa … Dejstvo je, da sta za večjo skupino ljudi primerni področji le Falzarego in Sella, kjer se da solidno kampirati in napadati hitro-dostopne stene. Mi smo bili za prvo varianto, kjer je možnosti res neomejeno.

Ker so eni prvič šlatali dolomitsko skalo, so bile smeri nekoliko lažje (malo tudi letom primerne), so pa zato okusili plezanje v skopo opremljenih smereh z solidno naklonino. Frendi, jebice in gurtne so prišle na svoj račun, mi pa do varnega plezanja, čeprav glava včasih noče…

Poleg plezanja je bilo treba tudi malo peš – eni na Lagazuoi, drugi na Tofano, pa tudi frikanja ni manjkalo. Prov fajn, ker je bilo vsem fajn. Smo pa v dveh dneh splezali: Ibex, Via Gianleo, Via dei projettili v  Lagazuoi picolo, Parete ovest in Via Normale v Torre Falzarego, Diedro Nord v Cinque Torri, pa še kakšno, ki je ušla iz spomina.

Kakorkoli, Dolomiti so bili in so še vedno nekaj posebnega. Precej tudi zaradi dobre kompanije, ki smo jo sestavljali: Maja, Majda, Aleksandra, Nanika, Metod, Mare N., Peter s sinovoma Rujem in Janžom, Luka, Tomaž, Pero (Jao), Seba, Miha, Rajc in jest. V mislih pa je bil z nami sigurno tut naš prezidente, ki je ta vikend poročil sina.