……»Vidimo se prihodnjič, ko boš bolj prijazna« sva se poslovila in ji obrnila hrbet. Ja, v ponedeljek sva imela dober namen preko Bavarske smeri v Steni, a je očitno vreme zopet prelisičilo vremenarje.
Morda pa na ferajnu v pohodniškem segmentu le nisva taka lenuha, saj dve uri dostopa do smeri ni kar tako, da potem obrneš nazaj v dolino. Če čepiš pod steno ves ovit v meglo in vpijoč v nebo čakaš tisti preobrat, ko ti ne bo več treba razmišljati ali vstopiti v smer, ali odgovorno zapustiti prizorišče, se vprašaš po smislu. In ko si ogleduješ in s prsti dotikaš mokro skalo, se spomniš, da se je nekoč, nekje v mokroti že nekaj neljubega zgodilo.
Torej odločitev je jasna : »Čao Stena« do naslednjič. In kam sedaj? Dopust imaš, ne zapravi ga v piš. »A greva frikat, ali plezat Peričnik?«, vpraša Božo. Ob vsej opremi za klasiko, pa res ne greva frikat. Ali sva člana alpinističnega odseka ali nisva. Danes morajo klini peti in kladivo se mora vihteti.
Ponoviva vajo; še en dostop do smeri Peričnik v Lengarjevem Komnu. V tistih koncih se je vsaj sonce malo nasmihalo, a je ozračje še vedno terjalo po toplih oblačilih. V smeri je Božo zabil še dodatne štiri kline ob jasnih navodilih, da tokrat ne bo užitkov bemtenja ob izbijanju. Naj se klini Jeseničani važijo v steni in ostanejo zanamcem.
Maretu v vednost: mravlje na vmesnem štantu so še vedno neprijazne in o selitvi nič kaj ne razmišljajo. Nasprotno, očitno se veselijo novih plezalcev.
Opravljena dobra dela: med plezanjem in spustom z vrvjo sva naredila nekaj čistke.
Čisto lepo zapeljan “manic monday”.
