Kategorija: Obvestila

Med tem ko je večina že vključila klimatske naprave in ko se plaže ob morju že veselo polnijo s trupli željnih bronza barve, sva midva z Božom poiskala užitke med bio-solarnimi radiatorji. Da pa nama ne bi uspeli pokazati svojo napačno naravnano delovanje, sva jih prelisičila z ranim vstopom. Ja; ti solarni radiatorji so namreč »naštelani«, tako da poleti ogrevajo, pozimi pa le stežka dajo kaj od sebe. Prav taki so tudi v Tulicah (beri Tulovih gredah).  Ampak gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Z Božotom sva se v petek zarana spustila z Gorenjske proti morju in naprej do Paklenice. Ob prihodu so bile temperature in sonce že v višavah. Ni bilo kaj razmišljat, plezat bo treba v še nekaj podarjenih senčnih stenah. Vstopiva v Zimski cvijet 6a+, 210 m. Odličen izbor! Sončnim žarkom sva se izognila vse do vrha smeri in večji del sestopa. Priporočljiva, za začetek ne predolga smer, s konstantno napetostjo.

V soboto se skupaj s prebujajočo zarjo odpraviva na Tulice, kjer potrpežljivo čaka Winnetou. Tistega uprizorjenega Winnetoua že dolgo ni več, je pa po njem imenovana smer Winnetou 6a+,420 m. Lahko bi jo imenovali tudi Winnetou čez 3 stebre.  Smer poznava, saj sva jo plezala že pred leti, tako da sva vedela, s čim nama bo lepotica postregla.  Blagodejen 15-minutni dostop in že se ti vstop postavi pokonci, začenši z dvema konkretnima raztežajema. Po treh pa si že na vrhu prvega stebra. Kratek spust ob vrvi in stojiš pred drugim stebrom in tako naprej; po štirih cugih si na vrhu drugega, nato nekaj metrov sestopa in si pod tretjim stebrom. Še štirje cugi in si na vrhu smeri, kjer si poleg top plezanja nagrajen še z navdihujočimi razgledi ptičje perspektive širom okoli in navzdol. Kdor na Tulicah išče mine, bo razočaran. Kdor si želi brezmejne plisirane vzpone, je tamkajšnja divjina pravi naslov.

Rana ura – prijazna ura, da ti poleg plezanja še večinoma skritega pred neprizanesljivimi UV sevanji, prizanese še z dovoljšnjim preostankom dneva za obisk tamkajšnjega legendarnega staroselnega pastirja, skok v morje, razvajanja brbončic z gastronomskim okušanjem in na koncu na terasi ohlajanja telesa od zunaj in znotraj.

Nedeljski dan pred odhodom se nama ni in ni dalo spravit iz kanjona Paklenice. Splezala sva Joe de Ripper 6a z vstopno Lidijino smerjo, 110 m in nato še Trik 5a/a+, 125 m, na koncu pa sproščala v družbi matičarjev. Zanimivo je bilo slišati njihov tradicionalni pozdrav na vrhu splezane smeri.

1 2 ►

Na občnem zboru smo se dogovorili, da bo spomladanski ferajnovski tabor v Arcu. Glede na to, da je bil to prevladujoči predlog izmed vseh, se nas je tam zbralo začuda malo. Posadka v sestavi Tina, Čaro, Jao in Dani so prispeli že v petek, Matic in Neli z otroci, ter midva z Moniko pa v soboto za praznik. Midva sva si vožnjo do tja popestrila (dobrih 30km bližje, a uro dlje) z vožnjo čez Passo Sommo 1341m. Cesta je raj za motoriste in razglede.

Vreme prvi dan ni ravno najbolj služilo plezalskim zahtevam, a je bilo iz dneva v dan bolje, topleje. Različne plezarije v bližnji in malo manj bližnji okolici je toliko, da se vedno najde skala vremenu primerna. Zato smo prvi dan šli frikat, da se prstki malo skale navadijo. Vsak v svoje plezališče se ve, da ne bomo delali gužve drug drugemu.

Ko so z neba izginili oblaki in kaplje, smo se podali tudi v malo daljše smeri. Pretiravali po mojem mnenju nismo, je bil poudarek na večernih analizah v kampu. Poleg frikarije smo uspeli splezat:

Tina in Čaro : Porci com le ali 6b, 180m, Penelope 6b+, 190m Tina in Jao: Claudia 5c, 400m, Čaro in Daniel: Nikotina 6c+, 200m, Daniel in Jao : Spiderman 6c, 210m, Matic in Mare: Primi sogni 6a 180m, Neli in Mare: Orizzonti Dolomitici 5b, 270m, Aspettando Martino 5c, 135m, Jao in Matic: Katia Monte VII/VI, 400m.

Domov smo šli vsak po svoje, eni na šiht, drugi še v Zillertal, a imeli smo se fajn. Da bomo še šli verjetno ni treba posebej poudarjat, saj kdor ne gre, nima zgodbe.

….so se nama porajale, saj je bil prvomajski dopust v Dalmaciji vremensko bolj kot ne siv, neobičajno hladen in »fajhten«. Ko sva tako lovila skromno podarjene sončne in stabilne dni za plezanje, ni bilo treba dosti vihariti možgane, katero smer v biokovskih stenah se bova najprej lotila. Ime je bilo na dlani.

Sive jeze; 6b, 150m v Malem Borovcu. Že v prvem raztežaju sva pozabila na kakršnekoli jeze. Smer za 5, bi rekli lokalci. Ni čudno, da Pezzolato pove, da ima le-ta enega najlepših raztežajev. Sama bi rekla, da v celoti spada med najlepše in sprašujem se, čemu ime Sive jeze. Z lahkoto bi jo lahko poimenovala Siva lepotica.

Vzporedno plezanje z Andrejo in Bogdanom, ki sta se lotila sosednje In a gadda da vida 6c, je bilo tako še bolj radoživo in nastala je prava zgodba. 

Po dvodnevnem skalnem pomanjkanju, saj je vreme vremenarje zopet preneslo mokre čez vodo, smo se z najinima soplezalcema zenotili, da skupaj vstopimo v  Atlantido; 6b, 350m v Ercegovi gradini. Zopet čista 5-ka. Zahtevna in dominantna smer, na koncu katere brez slabe vesti lahko rečeš: »Fajn sem se naplezal!«. Vsak od desetih raztežajev ti ponudi svojevrstnost; plate, prečke, bolderske gibe, pokončne škrapljice, oporno plezanje, previs,..

Med plezanjem sem si brundala Atlantido – Deje Mušič, ki je smeri pisana na grlo…..seveda, kolikor mi je še ostala v spominu iz srednješolskih dni. 

 https://www.youtube.com/watch?v=5a_klm9WZdk    Ja, tudi Deja je huda klajmberka.

Na sestopu, levo od vrha smeri, smo se prepustili Božovem nosu in po nekaj šodrovine kmalu naleteli na ferato. Fajn. In če se po končani turi ustaviš še na analizi pri izredno simpatični natakarici v kafiču Konzum v Velikem Brdu, je dan popoln.

Glede na napoved za naslednje še zadnje dopustniške dni, nam je bil podarjen le še petek, pa še ta ni bil sprejemljiv za kakšne resne in daljše podvige. Treba je bilo izbrati nekaj krajšega, s kratkim dostopom in logistično kratkim sestopom. Šli smo v Vrisove glavice. Midva z Božotom imava v Dalmaciji z vremenom zadnje čase tako in tako eno samo ruleto in potemtakem ni bilo težko izbrati med ponudbo. Spet smo se postavili v vzporedno plezanje. Andreja in Bogdan sta vstopila v …Poltalloch 5c, midva pa desno ob njiju v Dalmatinski rulet; 6b, 120m. Poteka malo tu – malo tam, sicer pa zahtevna le v plati tretjega raztežaja. Ostalo je  le lažja aerobika. Kmalu nama je bilo jasno, zakaj je Bogdan na moje vprašanje, kakšna se smer zdi njemu, ki jo je že plezal pred časom, odgovoril: »Bosta že sama povedala.«

Enotni smo si bili, da imamo Vrisovih glavic za en čas dovolj. Seveda pa tudi tokrat nismo pozabili obiskat naše kelnarce za 5. 

Sva na tem dopustu malo manj plezala, a se posledično malo več ukvarjala s koristnimi deli, tako kratkoročnimi, kot dolgoročnimi;  tako z neljubimi, a nujnimi;  pa tudi z uživaškimi.

Nenazadnje ne smeva pozabiti, da sva prebila led in opravila prve zametke v predvidenem plezališču Blace, saj sva dobila želeno podporo tamkajšnjega župana.

Lidija in Božo

Ob moji neudeležbi na ferajnovskih aktivnostih, je že čas, da se malo oddložim, vsaj s prispevkom. Pretekla zima je potekala podobno kot vse prej s to razliko, da sem precej več časa namenil smučanju. Prvi vzpon pretekle zime je bil v severni steni NŠG. Z Borom Levičnikom sva poizkusila v smeri Zajeda, vendar sva zaradi prepočasnosti po treh raztežajih obrnila. V steni so bile zares slabe razmere. Po nekaj obiskih drytoolišč, sva se z Žigom Kalajžičem pognala v S steno Gulc, kjer sva v desetih urah (zato sem zamdil na sprejem) najverjetneje splezala prvenstveno smer do težavnosti M6, 500m. Do novega leta je zapadlo precej snega, zato sem večino časa preživel na cepinih v skali ali pa v telovadnici. Januarja sva z Janezom Svoljškom zaslutila razmere v S steni Luknje Peči. Najprej sva poiskusila s plezanjem v Centralni smeri, vendar sva v temi popolnoma zgrešila vstop. V času ki sva ga izgubila z iskanjem smeri, sva spremenila načrte in začela s plezanjem nekoliko lažje in jasne smeri Juvan-Šteblaj. Slabe razmere so prekinile najino plezanje malo pod polovico stene. Približno petnajst turnih smukov (priprava na izpite GV) kasneje, se je končno spet pojavila možnost za plezanje v hribih. Tokrat sem se odločil za solo vzpon. V mislih sem imel grapo med Malo in Veliko Goličico. Že s ceste opazim, da grapa ni popolnoma staknjena, vendar sem se odločil da vseeno poiskusim. Po Hanzovi sem hitro prigazil do vznožja grape, ter splezal do mesta kjer grapo preseka 15m skalna pregrada. Zaradi vode in snega je skala zelo gladka, kar mi je onemogočilo vzpon naprej. Po grapi sem splezal nazaj dol kakih 100m ter zavil levo (gledano gor) v Načelniško smer, ki je bila solidno narejena. Plezal sem po logičnih razčlembah težavnosti M4-5 dokler mi tik pod vrhom približno 20 meterska skalna pregrada z rahlim previsom ni zaprla poti. Oziram se naokoli kje bi se dalo čez, pa le opazim poč kamor bi lahko zataknil cepine. Kasneje v poči zagledam tudi nekaj klinov. V glavi se počutim dobro, zato brez večjih oklevanj začnem s plezanjem. Z naviranjem cepinov v poči nekako najdem dovolj opore, da se spravim čez previs na snežno polico. Težave so se gibale okoli M6/VI-. Kasneje sem iz ultra starega vodniča ugotovil, da je to izstopna varianta Direktne smeri. Po kratkem oddihu splezam še nekaj lažjega sveta do vrha, si čestitam, in nadaljujem s plezanjem navzdol po jugo-vzhodni strani na sedlo ter do avta. Dva dni kasneje je sledila  prva akcija SMAR. Gostili smo dokaj nenavadne goste: Bosance in Gruzijce. V začetku sva se z bosanskim gostom podala v S steno Planjave, kjer sva splezala precej solidno narejeno Belo grapo. Z gruzijskimi gosti sem poizkusil v eni izmed smeri v Kraj sten, vendar brez sreče. Z Borom Levičnikom sva v okviru izmenjave pravtako poizkusila v smeri DKV, vendar sva zaradi slabih razmer obrnila. Uradno poročilo akcije: https://www.pzs.si/novice.php?pid=13283

Par dni po koncu izmenjave, sem takoj pristal na povabilo so-Smarovca Žiga Oražma, ki mi je ponujal zahodno steno Brane. Ob prvem obisku sva splezala Vojkino smer, ob drugem obisku čez dva dni pa sva opravila zahtevno 1.ZP smeri Garfield, z novo izstopno varianto: http://www.aokamnik.si/clanki.php?pid=807

Približno petnajst turnih smukov kasneje smo se s SMAR-om odpravili za 7 dni v Ecrine – Ailefroide. Mislim, da je to prva akcija na kateri nismo opravili enega resnega alpinističnega vzpona. Vsak naš poiskus so zavrnile slabe razmere ali pa plaz. Slabo vreme smo izkoristili za frikanje in načrtovanje naslednjih podvigov.

Zima je bila uspešno posvečena pripravi na poletno odpravo v Indijo. Zdaj pa v skalo!