Kategorija: Obvestila

Rehabilitacija kolena naj bi trajala minimalno šest mesecev, zato sem za ‘ziherco’ počakala še dva dneva in šla v petek z Nikom (AO Radovljica) probat, če kolen drži.

Šla sva v ‘grbuzljsko’ Begunjščico – smer Kiklop. Brez problema sta šla prve dva cuga, zato sem se za tretjega odločila, da ga grem naprej. Še kolenu prijazen abzeil za dol in sončno dopoldne je bilo izkoriščeno.

Led je prebit, mogoče mi pa do konca sezone rata nabrat 10 vzponov 😉

Problemov s snegom naj nebi bilo več in v ponedeljek 24. 6. sva že na vse zgodaj zjutraj z Maticem drvela proti dolini Vrata. Namenila sva se namreč plezat v severno steno Triglava.

Navezala sva se pod Skalaško smerjo, ki pa sva jo po nekaj lepih raztežajih zapustila in nato poiskala prehode do Zlatorogovih polic in preko njih prišla v Amfiteater. Plezala sva smer Zlatorog v Barieri, ki je bila prvič splezana leta 2016, to pa je bila verjetno prva ponovitev.

Ta skoraj 300 metrska smer ocenjena z VI stopnjo težavnosti ponuja precej konstantno plezarijo v večinoma precej dobri skali. Smer ima nekaj lepih in strmih raztežajev, še posebej zanimiv je najtežji raztežaj, ki se vsaj po najinem mnenju približa VII stopnji in se nadaljuje v navpično poč z odlično skalo. V smeri je bil en klin, midva pa sva tam pustila še 2.

Ker pa je proste dni treba izkoristiti, sva se v torek odpravila še v osrednjo steno Debele Peči v smer Ang Phu, VI-. Smer verjetno zaradi pomanjkanja informacij ni veliko plezana, mogoče pa se bo to zaradi izdaje novega vodnička AO Radovljica spremenilo, saj je res lepa.

Prvi raztežaj je sicer malo naložen ampak se stanje skale hitro izboljša. Detajl smeri je previs v drugem raztežaju, ki sicer nudi dobre oprimke, ki pa so bili tokrat mokri in sluzasti in je bilo plezanje malo težje pa tudi varovanje ni najboljše. Tik nad previsom sva pustila klin, ki bo verjetno marsikomu prišel prav.

Ta skoraj 500 metrov dolga smer se nato precej konstantno nadaljuje po logičnih sistemih poči in kaminov proti vrhu stene. Raztežaji so dolgi, skala je povečini odlična, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna.

Prav pride kakšen klin in set frendov, še posebej v detajlu smeri je uporaben BD 3.

 … čakati na planirani dopust v juliju in te srce neustavljivo vleče v tiste fascinantne Dolomite, le še kombiniraš in iščeš možnosti, da jih okusiš vsaj za nekaj ukradenih dni. In dobitna kombinacija nama je z Božom uspela. 

Čeravno je vreme kazalo, da nama bo šlo za načrtovano plezanje na roke, se je v soboto, 22. junija na dan odhoda, ulivalo kot iz hudournika.  Biti moraš malo trčen ali pa izjemno optimističen, da verjameš v čudeže, da bi ti do noči uspelo kolikor toliko po suhem in na suhem postaviti šotor. In če imaš v žepu rezervno varianto, potem se odpraviš in kar bo – pa bo.

Med tremi kampi, ki sva jih imela v ožjem izboru za dnevno izhodišče plezanja v Moiazzi na Passo Duran, sva izbrala kamp Al Pez v Pralongu, ki ga je deževje očitno obšlo. S prostorom za šotorom sva bila »pri koritu« in to dobesedno, ki nama je služil kot odličen fake za hladilnik.

V nedeljo se prebudiva v čudovito jutro, se zapeljeva na Passo Duran z namenom plezanja nama že znane Decime. Nadobudnost nama je hitro popustila, ko sva stala pod njo in gledala, kako zelo mokra je po celi dolžini. Hvala lepa za take mokre užitke! Rezerva mora vedno biti in se premakneva levo v Orion; 4+, 200 m (v Scalet Delle Masenade).Prijazna, lahkotna smer za začetek, a se z lepotico Decimo ne more primerjati. 

V ponedeljek okupirava Torre Jolanda. Zlezeva najprej Topo; 4+, 300 m, odabzajlava in nato še Super Soro; 5, 300 m. Obe lepo plezljivi, vsaka s svojim detajlom, v katera brezglavo zakajanje ni priporočljivo.

Ostane nama torek, še zadnji dan. Kot vsako jutro, naju je še pred zoro in neljubim brnenjem budilke, zbudil ptičji orkester. Kdor pri vstajanju prehiti drugega, ima to danost, da prvi začuti vonj po sveže kuhani kavi, še predno se le ta uspe prebiti skozi šotor. In če s kuhano kavo drugemu odpiraš oči in mu prineseš nasmeh na ustnice, je zadovoljstvo vin – vin. Ker se v steni čas ustavi, se midva drživa ranega vstajanja, ko se večina še svaljka po šotorih. 

Vreme z razpršenimi oblaki je bilo kot nalašč za 440-metrsko smer Sorarù; 5+ (v Pala del Belia). Težavnost z višino postopoma narašča v dveh – treh detajlih in v zadnjih dveh raztežajih zopet popusti, sam pa se lahko prepustiš vriskanju ob neizmernih užitkih. Zadnji je detajl v zajedi, v kateri se je potrebno tudi malo poštemat. Pred omenjeno zajedo, na štantu te čaka še poseben izziv – boj z napadalnimi mravljami. V gnezdu bikolorke si poskušajo najti novo, mehkejše bivališče in bolj ko molzeš štrik, več jih imaš po sebi, pod hlačnicami, na rokah, za vratom in še kje. Avč, avč,… pika, srbi.

Po splezani smeri se je treba odločiti za način sestopa; levo do ferate ali desno po poti z vmesnim mokrim plezanjem navzdol po grapi in prečenjem zasneženega jezika do nadaljnje uhojene in z možiclji označene poti po šodru. Midva sva se prepustila sledenju izkušenima Italijanoma, a vseeno v dvomih pogledovala snežišče. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava in da ima strah velike oči, a sva v pripravljenosti vseeno  v rokah tiščala vsak svoje kladivo. Snežni jezik je s počasnimi koraki in zabijanju stopov čisto lepo prehoden.   

Po tridnevnem orto plezanju naju je telo opozorilo, da sva pokurila zalogo moči in sva za voljo tega ostala v kampu še eno nočitev. Naslednji dan, ob pospravljanju šotora in ostale nujno potrebne  krame, ni bilo težko ugotoviti, da je tudi Dolomite zajel vročinski val in da bi v naslednjih dneh težko speljala plezalsko realizacijo.  

Še par besed o kampu AlPez. Ima odlično lego, je umirjen, čistoča na nivoju, cene kampiranja ugodne. Toaletni papir pa le nosite s seboj. Ob recepciji so postavljena otroška igrala in mizi za namizni tenis, v bližini je nogometno igrišče za tiste, ki jim plezanje ni dovolj. V njem se nahaja manjša stenca, kjer se neučakani lahko raztezajo. Nahaja se le streljaj od vasice Pralongo, ki je znana po šoli za izdelavo sladoleda.

Li in Božo

Za začetek sezone sva se z Antetom odpravila v Dolomite. Ob kar nekaj opcijah sva se na koncu odločila za jugovzhodni del skupine Brenta. Prvi šok naju je čakal že v torek zvečer, ko sva ugotovila da v celem Molvenu ni nobenega zastonj parkplaca in da je turizem tam očitno bolj butične narave. Prostor za spanje sva poleg dveh poljakov našla malo naprej ob jezeru.

Ker so bile za popoldne napovedane nevihte, dostopi tam pa so dolgi sva se prvi dan odločila za ogledno turo. Ker je bila izbrana smer mokra, sva šla še malo naprej in po dobrih dveh urah sva stala pod smerjo Avalon (VI+, 400m) v Castello delle Messodi. Smer se začne z malo slabšo skalo in naklonino kot smo jo navajeni iz dolomitov, proti vrhu pa se skala izboljša, smer pa postane prijetno zračna. Smer je delno in malo čudno navrtana, dobro je imeti s sabo kakšnega frenda. Ni med najlepšimi, vseeno pa dober cilj za prvo letošnjo smer v hribih.

Drugi dan sva se z rahlo težkimi nogami odpravila še malo dalj do 2 uri in pol oddaljene Cime di Fontannefredde, ki je vsaj od daleč izgledala klasično dolomitska. Plezala sva smer Tonijeve Mame (Via mama del Tony, VII 400m). Kot sva slutila smer poteka po odlični skali. Ker so bili prvi plezalci radodarni in so v steni pustili vse uporabljene kline (okoli 20) ne potrebuješ drugega kot set frendov in jebic. Občasni runouti čez strme plate polne dobrih grifov te že spodaj navdušijo, zgornji del je pa sploh vrhunski. Stena postane rahlo previsna, štirje cugi med VI+ in VII te popeljejo čez. Najlepši je zagotovo najtežji, previsen kamin. Tu so mi iz rok padle jebice, če jih kdo hoče čakajo na polici nekje na sredi stene. Smer vsekakor priporočam. Sestop je minil v znamenju nevihte in opazovanju dveh majstrov na bajti, ki jima na vsak način ni uspelo poglihat žleba. A je to v živo 🙂

Zadnji dan pa sva bila že malo zmatrana od dolgih dostopov, zato sva se zapeljala 20 minut naprej do Sarcheja, kjer sva v zahodni stene Piccolo Daina splezala smer Via 12 Alberi (VII- 200m). Lepa in lepo spucana smer, ki ne popušča do vrha. Skala je bolj taka kot smo je vajeni iz primorskih plezališč,

Odličen izlet za vplezavanje in nabiranje kondicije, bo pa treba enkrat it še v zgornji štuk Brente.

Prejšnji teden me je poklical Matej iz GRS Kranjska Gora, za dopoldansko plezanje. Odločila sva se za Vršič, ker so kratki dostopi za katerokoli smer. Splezala sva Pokljuško smer v JV steni Šitne glave. V sredo sem se z Benijam odpravil v Blažčevo skalo nad Dovjem. Moj prvi obisk tega plezališča. Splezala sva Zajedo. Smer je lepa, razgledi iz smeri fantastični. Detajl v začetku 3. cuga 5b pa si zasluži višjo oceno. V četrtek smo z Juretom in Uršo splezali Vidovo smer z vstopno zimsko varianto na Kamenkov steber v Šitni glavi. Sestopili smo v dveh spustih po vrvi po smeri. Ker se nam ni mudilo domov smo splezali še Pokljuško smer. Včeraj pa so se odpravili Metod, Beni, Tomaž, Jur in jaz ponovno na Vršič. Midva s Tomažem sva splezala steber ob kamenkovem kaminu, Metod in Beni pa Vidovo smer z vstopno zimsko varianto na Kamenkov steber.Sestopili smo po Vidovi smeri po dveh spustih po vrvi. Potem pa sva z Juram splezala Kamenkov kamin, Metod in Beni pa steber. Za spust po vrvi močno odsvetujem grapo na levi strani od Pokljuške smeri, kjer je na vrhu urejeno sidrišče za spust. Grapa je polna ogromnih nestabilnih skal in lusk, drobirja… včeraj bi se lahko končalo veliko slabše kot se je:((