Kategorija: Obvestila

Na velikonočni ponedeljek,je bilo napovedano še lepo vreme, zato sva se s Ksenijo odpravila na Ljubelj. Po nedeljskem plezanju na Urbasovi skali s Petrom, Juretom in Dorotejo sem se odločil, da bo smer Janc – Mali primerna za oba. Tako sva v ponedeljek šla to lepo smer. Na vstopu v smer smo se srečali z Markom in Urošem. Tako, da nam dolgčas v steni ni bilo. V smeri sem opazil nekaj novih svedrovcev, tako da je smer začetnikom še bolj varna kar se tiče vmesnega varovanja. Po treh urcah plezanja sva izkoristila lep dan še za smer Kiklop. Tudi ta smer se mi zdi za začetnike lepa in varna. Za sestop je potreben spust po vrvi, zato sva še pred izpitnimi roki ponovila to veščino v alpinizmu.

Prejšnji vikend smo določili, da vreme bo in smo se s tečajniki zapeljali na Primorsko v Glinščico. Plezanje večraztežajnih smeri ni kar tako. Z vsakim ”cugom” si višje in bolj v negotovosti, vprašanje preživetja postaja vedno večji vprašaj….

No, to negotovost smo s tečajniki, ki se jih je zbralo devet, hitro rešili. Po plezanju smeri čisto do vrha, smo dodali še tehniko vračanja iz stene in – kamen se jim je odvalil s srca – da se vrniti iz stene nazaj med žive!!!! YESS!! Po tej izkušnji so se lažje predali alpinizmu (le da še ne vejo vsega, kaj jih še čaka…)

Tečajniki in podporna ekipa, smo se nato s postankom v Kozini, potešeni in umirjeni odpeljali domov (kot se spodobi).

Včeraj sva za odprtje sezone s Saro obiskala to simpatično, 120m visoko steno ob Miljskem jezeru. Plezala sva smer Seinerzeit (5a). Smer ima sedem krajših raztežajev, premore odlično skalo (gnajs) in varovanje ter ponuja raznoliko plezanje. Pred najinim plezanjem je v steni potekala delovna, čistilna akcija odstranjevanja majavih skal in zelenja, pa je bila zato smer mestoma prašna. No, dež bo naredil svoje.

Prejšnji vikend, natančneje 24. aprila smo šli Katarina, Nik in jaz preveriti nekaj, kar je na eni sliki izgledalo kot strma grapa, na drugi pa kot položen graben in sicer v malo znani gori, ki se imenuje Srednja peč. Domnevanja so se izkazala za pravilna in grapa je bila prav lepa. Dolga okrog 150 m in solidne strmine. Mehak sneg na južnih pobočjih je v senci grape hitro zamenjal suh in sprijet. Grapa nas je pripeljala v škrbino približno 50 m od vrha. Do tja smo potegnili še dva kratka raztežaja saj je bil teren silno krušljiv v vmesnem sidrišču pa smo za spomin pustili klin.

Grapa se nahaja v severovzhodni steni Srednje peči in je z Vrtače vidna kot najbolj izrazit graben.

Sestop je bil po smeri običajnega pristopa, v znamenju kotaljenja snega, kepanja in izdelave toboganov.