Sicer objavljam že malo pozno, pa vseeno. Sredi poletja sva z Rokom 1 teden dopustovala na Majorki. Sicer je bil v prvem planu ne-iti-plezat-plan, ampak en dan pred odhodom sva za vsak slučaj doplačala za dodatno prtljago, kamor sva uspela spraviti 10 kg plezalne opreme. Iz Benetk sva z Ryanairom letela v Palmo, kjer sva najela že nekako tradicionalni Fiat Fičo. Nastanjena sva bila na vzhodni strani otoka, v mestu Cala Ratjada, kjer je bilo malo bolj mirno. Sicer pa nasploh ni bilo veliko turistov, Angleži so bili še zaprti, Nemcem pa je Merklova rekla, da morajo nazaj grede v karanteno. Tako da je bilo edino Francoze mogoče povsod srečevati. Lokali na plažah so kar nekako samevali, na peščenih plažah pa tudi ni bilo gneče v smislu sardin v konzervi.
V hribovskem in plezalskem pogledu je pa tako. Verjetno dokler ne prideš tja, ne moreš vedeti zagotovo, kaj vse Majorka ponuja. Po severni strani otoka se vleče gorska veriga in Unescov nacionalni park Serra de Tramuntana. Najvišji vrh otoka s 1445 m je Puig Major, na katerem je sicer vojaška baza in je zato celotna gora zaprta. Tako je najvišji dostopni vrh Puig de Massanella s 1364 m, na katerega gre največ poti s prelaza Coll de sa Batalla (cca 2 uri hoje). Zemlja na Majorki je večinoma v privatni lasti, enako velja tudi za hribe, tako da ponekod zasebniki pobirajo vstopnino, da lahko pristopiš na vrh gore preko njihove posesti.
Plezalni vodniček sva kupila v Palmi v športni trgovini Foracorda. Trgovina je sicer s plezalno opremo zelo dobro založena, glede na to da gre za razmeroma majhen sredozemski otok. Dobiš vse od plezalnih cepinov do tehničnih visokih gojzarjev. Krplje gredo pa sploh v promet, saj pozimi na veliko furajo krpljanje po hribih. Midva sva bila na otoku v začetku avgusta, temperature so bile na otoku povsem znosne, dnevne temperature so se gibale nekje do 29°C, poleg tega ves čas nekoliko piha. Tako se ogromno ljudi poleti rekreira tekom celega dneva, ogromno je tekačev, trening kolesarji pa vozijo po cesti kar v skupinah.
Plezališč je po celem otoku neomejeno, prav tako je ogromno tudi lokacij za DWS. Ob katerikoli uri dneva lahko zlahka najdeš steno v senci. Večraztežajnih smeri je v vodničku sicer malo, lokalci jih verjetno poznajo več, ker je velikih sten kar nekaj. Od dolgih smeri sva se lotila samo smeri Albahida v Sa Gubia. Gre za smer, ocenjeno s 4c, ki je dolga 7 kratkih raztežajev, ki nanesejo dobrih 200 m, vendar sva potem po grebenu do vrha po lahkem terenu potegnila vsaj še 5 celih raztežajev, tako da je na koncu naneslo na 500 m smeri in cel dan plezarije. Ocene bi rekla so kar navite, opremljeni so nekateri štanti, vmes se pa moraš sam znajti.
Kaj naj še napišem…. Za vstop rabiš naložiti SpTH aplikacijo s pct dokumenti, ki jih na letališču 3x preskenirajo. Ribjih krožnikov po restavracijah nimajo, niti ne ribiške tradicije, zmeniš se lahko vse v nemščini in malo manj v angleščini, voda iz pipe je menda pitna, ampak je izredno zanič. To dejstvo pa na koncu vseeno postane razumljivo, ker je površje kraško in imajo čudovite podzemne jame.
