Kategorija: Obvestila

Kljub zgodnji uri in nizkim temperaturam se nas je zbralo sedem (Manca, Anja, Gorazd, Mark, Davor in Janž). Po pričakovanju smo še v temi parkirali na praznem parkirišču in se v soju čelnih svetilk odpravili proti Kriški steni. Tik pod vrhom nas je dohitel še Matevž s kolegom. Tako se nas je devet malo po deveti uri zapodilo po še praznih pršičavih pobočjih v dolino. Na koncu smo se strinjali, da je bila odločitev o zgodnjem odhodu dobra, saj smo med vzponom uživali v prebujajočem se jutru in se izognili tako gneči pri parkiranju kot tudi na samem snegu.

V torek po plezanju v telovadnici sem Petru predlagal, da bi mogoče ponovili lanskoletno turno smuko z Belščice, ko je bilo vreme precej bolj ostro in smo vzpon zaključili že na Malem vrhu, saj nas je do Vajneža ločilo prečenje grebena, po katerem je mrzel severni veter preganjal meglo in snežinke.

Tokrat je kazalo, da bo sončno in telefoni, ter socialna omrežja so poskrbeli, da se nas je v soboto ob 7:00 pri Trilobitu (930 m) nabralo za en par nog manj kot ducat članov, tečajnikov in prijateljev.

Po preverjanju delovanja žoln, smo ob 7.30 v zmernem tempu zakorakali v špuro, ki je vodila vse do Malega vrha. Na Planini Stamare (1400 m) smo naredili krajši postanek in nadaljevali skozi strm gozd mimo Hrašenske planine (1670 m) do Kamnitnika (1850 m), kjer pa je takrat še vedno vztrajal sever, ki je z grebena pometal sneg in ga odlagal nižje v gozd. Tudi pri prečenju pobočja Belščice smo bili večkrat prisiljeni iskati pot skozi labirint skal, ki so kakor zobje štrleli izpod snega. Do vrha Vajneža se je tako vsak potiho spraševal, koliko lukenj bo pridelal na poti navzdol.

Na cilj smo v zmernem tempu prišli ob 11. uri, kjer smo počakali, da so se vsi opremili za spust in v prečki nekje med Malim vrhom in Vajnežem našli optimalno linijo, kjer je bilo snega več kot dovolj tudi za najdražje smuči in nižje ko smo bili, bolj rahel je bil sneg. Pri betonski bajti smo naredili daljši postanek za malico ter čaj in sprejeli odločitev, da bi bilo najbolje nadaljevati do Kamnitnika in potem desno navzdol proti Hrašenski planini.

Ponovno smo namestili kože in nadaljevali z vzponom čez Kamnitnik do točke, kjer je bilo snega dovolj za brezskrbno smuko vse do izhodišča pri Trilobitu.

Na parkirišče smo prištorkljali ob 13:45, naredili smo slabih 1300 višinskih metrov in prehodili ter presmučali 12 km.

Na letošnji Belščici smo uživali Peter, Gorazd, Uroš, Grega, Anja, Mark, Boštjan, Sandi, Tina in Aljoša, Blaž pa je zaradi defekta na kožah obrnil na planini Stamare, se nam je pa zato pridružil pri analizi na Pristavi 🙂

Vajnež – Alpinistični odsek Jesenice

Posnetek turnega smuka z Vajneža – december 2021

1 2 ►

Končno je tu. Po delovnem poletju sva z Dorotejo le pričakala dolgo planirani dopust po Balkanu. Prvoten plan je s kombijem prepotovati od Slovenije pa do juga Albanije.

Prva postaja – Biokovo. Po celodnevnem natepavanju slovenske in hrvaške avtoceste se ob sončnem zahodu ustaliva na robu neke male vasice, kjer najdeva primeren kraj za prenočitev. Naslednje jutro se zapodiva v steno Vrisove glavice. Po dveh splezanih smereh se nama je od sonca že orng bledlo, zato za naslednji dan izbereva malo bolj senčno smer Zapadna vrata v hribu Šibenik. Dolg dostop, krasno plezanje in še daljši sestop so naju primorali, da sva Hrvaško zapustila en dan kasneje.

Druga postaja – Kanjon Tijesno blizu Banja Luke, kjer letno poteka tudi festival Drill and chill. Na kratko: dobra, a ne najlažja plezarija in prijazni domačini. Dostop do smeri je bil spust z vrha kanjona in že to je bil pravi projekt, a nama je uspelo. Plezarija po smeri Pinocchio nazaj na vrh pa je potekala gladko in uživantsko. Sledili so dnevi slabega vremena, zato sva plezališči Kameni most in Balagaj obiskala samo z marelo. Po tednu dni si v Mostarju privoščiva prvi tuš. Vreme se ne izboljšuje, zato nadaljujeva proti jugu.

Tretja postaja – Kotor. Deževne dni si krajšava z izleti do NP Lovčen, Skadarskega jezera in vzponi na okoliške kucle. Po slabem tednu dežja je končno spet na sporedu plezanje – Mrčeve grede. Tu so naju presenetili številni svedrovci, narejenih je veliko več smeri kot sva pričakovala. Stena je majhna a plezarija ni švoh. Optimistično se nato naslednji prestaviva na izhodišče na višini 1600m, saj sva želela plezati v severni steni hriba Subre kjer je kar nekaj slovenskih smeri. Po 3 urah in 1000 višincih dostopa stežka obrneva zaradi mraza oz. vetra. Kasneje se je odločitev izkazala za eno boljših, saj je tokrat namesto dežja začela padati sodra. V trenutku, ko se vrneva nazaj do kombija pa spet posije sonce (edn naja j**e). Kar malo razočarana zaspiva. Naslednji dan je sončen in splezava smer Četrti kamen od sonca, nato pa se skleneva, da je čas za odhod.

Četrta postaja – Albanija. Vreme nama je kar pošteno spremenilo plane, tako sva morala iz prvotnega plana črtala celotni severni del Črne Gore in Albanije in se držala bližje obali. Ker nimava največ podatkov o tamkajšnjem plezanju se odločiva, da obiščeva edini Climbing gym v državi. Tam dobiva glavno informacijo, da se informacije za vodniček še zbirajo. Tako se prepuščena sama sebi najprej odpraviva v plezališče Bovilla. Frikava ravno toliko, da pika poči in skleneva, da se odpraviva na jug, kjer sva prepričana, da naju čaka boljša skala. Tako prideva do kanjona Gjipe. Tam pa: dež, sonce, divji psi, plezanje, kopanje, mafija in lepe peščene plaže. Dežja/sonca je bilo ravno toliko, da sva se tudi tu lahko le nafrikala. Po še eni “optimistični” vremenski napovedi se odločiva, da podaljšava še južneje.

Peta postaja – Grčija. V Meteori naju je sonce le pričakalo. Po nekaj urah vožnje se utaboriva med konglomeratnimi stebri. Naslednje jutro se vzhičena že zapodiva v njih. Na začetku se je bilo treba skoraj na novo naučiti plezati, a hitro sva postala pogumna, a ko so v cugu le trije svedrovci, dobi izraz navrtana smer drugačen pomen. Vseeno izkoristiva dobro vreme in splezava kar nekaj smeri. Dopust gre proti koncu in počasi se vračava domov. Obvezno pa se za piko na i ustaviva se še v Tulovih gredah in Paklenici.

Vreme nama je kar zagodlo, a izkoristila sva kar sva lahko. Splezala, videla in doživela sva kar nekaj, a se strinjava, da se bo treba še vrniti.

Urban Nagode
Doroteja Brgant

1 2 ►

Prejšnjo nedeljo smo uspešno izvedli skupno turo. Še v temi smo parkirali avtomobile pri žagi v Belci in se mimo podora povzpeli do gozdne ceste. Po slabi uri hoje smo se spustili do struge potoka Belca, se na drugi strani mimo Benčkovega groba dvignili do Jurčevega rovta in pod njim krenili proti strugi potoka Jerca. Pred nami je bil orientacijsko najzahtevnejši del ture, saj je pot od struge do Brolhovega rovta in naprej proti sedlu Šija zares v slabem stanju. Poti je težko slediti, zadevo dodatno poslabša še mnogo podrtega drevja, zato sem ta del poti raziskal že en teden prej. Tako smo se hitro in brez težav že pred deveto uro znašli malo nad sedlom Šija, kamor pripelje bolj uhojena pot iz Dovjega. Nadaljevanje čez Kurjeke do večjega grabna v vpadnici Gubna ne predstavlja težav, posijalo je še sonce in kar naenkrat je bil pred nami samo še izstopni žleb. Nadeli smo si čelade ter v lažjem, a zanimivem plezanju pred poldnevom dosegli markirano grebensko pot. Toplo sonce je zmehčalo sneg, zato v nadaljevanju proti Kepi nismo potrebovali zimske opreme. Škrbina je lepo zavarovana z jeklenico. Preko vrha smo se spustili na zahod, proti sedlu Jepca. Na to stran je bilo snega več, zato so nam bili v pomoč cepini. Na sedlu smo si privoščili sproščen počitek, glavne težave in nevarnosti so bili za nami, pred nami pa samo še dolg sestop nazaj v vas Belca. Ture se je udeležilo 8 tečajnikov (Nina, Tina, Branka, Renata, Sandi, Tin, Luka in Tomaž), poleg tega so bili na turi še Matic, Raf, Mare in Doroteja ter midva z Janžem. Turo smo zaključili po dobrih devetih urah strumne hoje, bojda se je nabralo kar nekaj višincev – skoraj 1700 m vzpona, in 32.000 korakov (nekaj več kot 18 km) – vsaj tako sem bil informiran s strani ljubiteljev gorniške elektronike.

Na koncu čestitam tečajnikom za super kondicijsko pripravljenost in suvereno obvladovanje skrotastega in grapastega sveta, ostalim udeležencem pa se zahvaljujem za pomoč pri vodenju. Srečno! (moje slike so zgolj informativne narave, če ima kdo kaj lepše in kvalitetnejše robe, naj jih pripne zraven)

Med 13.10. in 17.10. smo člani odseka šli plezat v Paklenico. Najzgodnejši so se na pot odpravili že v sredo, ostali pa smo prišli v četrtek oziroma v petek. Ob prihodu v Starigrad nas je pričakalo sonce in veter. Tako so bile temperature za plezanje prav prijetne, zaradi vetra pa smo iskali smeri čim bolj v zavetju. Do četrtka zvečer je v Starigrad prišla že večina udeležencev. Petek je bil tako kot četrtek sončen in vetroven, tako da smo zopet iskali zavetje v skali. Zvečer so se nam pridružili še ta zadnji, ki smo jih hitro “zaslišali” o uvodnem sestanku letošnje AŠ. Sobota dopoldne je bila taka kot že četrtek in petek pred tem, se pa je popoldne začel veter umirjati. Zvečer so se nam na palačinke pridružili še člani GRS Kranj, ki smo jih srečali v steni. V nedeljo dopoldne se je splezalo še zadnje smeri, nato pa smo se eden za drugim odpravili proti domu.

Tokrat smo člani odseka preplezali smeri Nosorog, Lidijin, Spit Bull, Big Wall Speed Climbing, Oliver Dragojević, Oprosti mi pape, Infinito, Bora, Bračni smjer, Akademski, Pips, Karabore, Pero, Severni greben, Water Song, Centralni kamin, Barba Antin, Tinin smer, Tinin smer – desna varianta, Flex & Rex, Doktor Frankenstein, Aigor, Josipa Debeljaka, Zubatac. Verjetno sem pa še kakšno smer zgrešil.

V Paklenici smo bili: Dejana in Blaž z družino, Pero in Jasna, Gašper, Noel, Mark, Mare in Monika, Maja in Raf, Metod, Uroš, Eva, Alenka, Marko, Vesna, Neli in Matic z družino, Mirko, Klemen, Sandra, Mirko, Tufek, Gregor, Jaka, Filip, Petra, Lidija in Božo.