Avtor: Peter Ramuš

Parcelovodja v kampu Sass Dlacia je “naš čovjek”, zato z veseljem pozdravi vsakega gosta, ki prihaja iz ene izmed republik bivše Juge, v svetovno razširjenem uradnem jeziku takratne države. Kljub prisrčnemu sprejemu in tekočemu sporazumevanju, pa nam ob skorajda polni zasedenosti kampa, ni mogel priskrbeti bogve kako dobre parcele. Ker smo bili stisnjeni med dve dovozni cesti in omejeni s Poljaki na eni in Italijani na drugi strani, smo se morali odpovedati postavitvi najnovejše arhitekturne pridobitve našega AO-ja- pravega pravcatega gadafija, ki je med prvomajskim taborom v Arcu, kjer so ga imeli sosedje, tako zelo navdušil našega načelnika. Resnici na ljubo, ga zaradi tehničnih težav enega avtomobila in posledično poznega prihoda v kamp ter zgodnjega odhoda v stene, tako ali tako ne bi postavljali prvi dan. Zagato je rešila Monika z rezervacijo sosednje parcele in tako poskrbela, da se je začetno razočaranje in žalost, ki se je zrcalila na licu njenega moža (in našega načelnika) ko je uvidel, da gadafi ne stoji, hitro prelevilo v umirjeno zadovoljstvo, saj smo s skupnimi močmi postavili šotor, ki nas je že čez 15 minut, združene pod eno streho in s pivom v roki, zaščitil pred eno in edino ploho (nevihto) v času našega tabora.

Ker nam je bilo vreme torej več kot naklonjeno, smo tudi plezali. Obilica sten v okolici in čvrsta kamnina Dolomitov, sta nam od četrtka do nedelje omogočala pridno nabiranje plezalnih metrov in izkušenj s plezanjem v vodstvu, nameščanju pomičnih varoval, branju skic, abzajlanju na peščene ure, skorajda neverjetnega naključja z izgubljeno denarnico in še kaj zanimivega bi se našlo. Tabora se je udeležilo 15 članov in sicer sedem sedaj že bivših tečajnikov letošnje AŠ (Neva, Tina, Monika, Branka, Miha, Davor, Tin), trije pripravniki lanske AŠ (Mark, Noel, Filip) ter Neli, Matic, Grega, Marko in Peter.

Preplezane smeri (navedena je gora z nm.v., ime smeri, dolžina smeri in ocena-UIAA za klasike in francoska za smeri s svedrovci ter število udeležencev, ki smo tekom tabora omenjeno smer preplezali):

1. Torre Del Lago (2632m), Via dall Oglio, 475m, IV+/V-, 9 udeležencev
2. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Ibex, 500m, 4c, 6 udeležencev
3. Cima Grande (2998m), Via Dibona, 730m, IV+, 2 udeleženca
4. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Via del Buco, 280m, IV, 3 udeleženci
5. Col dei Bois (2450m), Via Ada, 430m, VI-, 2 udeleženca
6. Col dei Bois (2450m), Gaudeamus 430m, 5c, 4 udeleženci
7. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Pera Forada, 470m, 5a, 4 udeleženci
8. Torre Grande Falzarego (2550m), Westwand, 170m, IV-, 3 udeleženci
9. Castelletto (2656m), La grande Guerra, 250m, 6c, 2 udeleženca
10. Torrione Marcella (2229m), Tanja, 270m, 6c+, 2 udeleženca
11. Cinque Torri (T.Barancio), Via Ignazio Dibona, 120m, IV+, 2 udeleženca

Dnevi na taboru so ob dobri družbi, skali in vremenu prehitro minili, če nam ne bi zmanjkalo kave, bi ostali še kak teden ali dva… 🙂

Izvzemši Lienške dolomite, Ziljske alpe na avstrijskem Koroškem ne nudijo plezalcem kaj prida zanimivih plezalnih področij. Latschurgruppe je lokalna skupinica dvatisočakov znotraj Ziljskih alp, zbrana okoli najvišjega hriba Latschur (2236m). Le ta je poznan kakemu turnemu smučarju, saj iz vzhodne obale Belega jezera (Weissensee) pripelje nanj lep turni smuk (na njem smo bili trije člani odseka marca 2009). Najbolj poznana gora skupine je z žičniškimi napravami ovenčani Goldeck (2142m), druge vzpetine Almspitz, Eckwand, Goltsch…pa so bolj priljubljene pri lokalnih kmetovalcih in njihovih domačih živalih, saj gre poleti za prvovrstni pašniški svet.

Sredi vsega tega zelenja, lepih planin in obilice pašne živine pa se dviga gora Staff s svojo pravcato severno steno zanimive geološke strukture. Visoka je dobrih 300 metrov, v njej pa potekata dve smeri Staffkamin (325m,4) in Weg der Freunde (300m, 6a oziroma 3+,6+,3+, 3+, 5-, 5-, 3 po raztežajih). S Saro sva obiskala slednjo. Skala je na težjih mestih dobra, na značilnih policah pa veliko grušča, zato plezarija bolj spominja na naše hribe. Obe smeri sta opremljeni tudi s svedrovci, zato načeloma potrebujemo le komplete. Izhodišče predstavlja parkirišče na koncu panoramske ceste Goldeck (dobrih 70 km iz Jesenic skozi tunel), na kateri trenutno ne pobirajo cestnine. Od tam je stena že dobro vidna. Dostopa je za dobro uro. Sestopa malce več, a ves čas po mehkih travah, zato lahko brez težav sestopaš tudi v “napolcopatih”, če slučajno, tako kot Sara, “ta prave” čevlje pozabiš doma.

V petek zvečer sem poklica Grega, kakšne ima kaj plane za soboto. Pove mi, da gre v nočno, za naslednji dan pa ima že nekaj kandidatov za plezanje na Vršiču. V izogib gneči in soncu, mu predlagam obisk senčne stene Zadnjiškega Ozebnika. Tako smo preplezali čudovito športnoplezalno klasiko Trente-smer Krajcarca (6a+,200m). Gre za najlažjo smer v omenjeni steni, ki ponuja res lepo in izpostavljeno plezanje. Smer sem že preplezal leta 2003. Takrat so bile razdalje med svedrovci kar konkretne, dandanes pa smer ponuja popolnoma varno in sproščeno plezanje (če se odmisli klopno prenosljive bolezni).

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Avstrijo. Pravzaprav kar dvakrat. Na Ljubelju je namreč ugotovila, da s seboj nima nobenega osebnega dokumenta. Kljub temu, da vremenska napoved ni predvidevala neviht, se je ozračje v avtomobilu nemudoma naelektrilo. Prišlo je do nekoliko trenja in manjših razelektritev, strela pa ni treščila. Tato sva bila čez debelo uro in prevoženih 100 km zopet nazaj na Ljubelju. Pristop je tako potekal že po rahlo žgočem soncu, pa tudi pod steno nisva bila prva. Nasprotno, bila sva zadnja. Lahko sva le opazovala nepretrgan vlakec navez, ki so se pomikale po spodnji traverzi (Unteren Quergang), ki omogoča vstop v najpriljubljenejše smeri severne stene Košutnikovega turna. Tako sva raje še malo zagrizla v melišče in poiskala samotno alternativo v desnem delu stene. Po preplezanem spodnjem, zgledno krušljivem vznožju, sva uživala v smeri Gemsenweg V, 300m. Starim klinom delajo družbo novi svedrovci, tudi varovališča so preopremljena, za zmanjševanje ponekod daljših razdalj med klini oziroma svedri, je priporočljivo imeti tudi kako jebo ali frenda. Sledil je še zanimiv sestop po ferati in zasluženo pivo. Tudi v tej steni sem plezal leta 2003 in sicer sosednjo smer Via Sylvia.

Že nekaj časa ni bilo objavljenega nobenega prispevka, pa sem se odločil, da nekaj napišem o majskih aktivnostih. Po prvomajskem plezalnem taboru v Arcu se je bilo treba najprej dostojno posloviti od turnosmučarske sezone. Odprtje “Malta Hochalmstrasse” vsako sezono omogoči lepe poznopomladanske turne smuke. Prvi vikend odprte ceste je privabil množico turnosmučarskih navdušencev, ki so se v veliki večini odločali za vzpon na Kolnbreinspitze (2934m).Ravno velika gneča je botrovala odločitvi za vzpon na sosednji vrh Weinschnabel (2754m). Zaradi nekoliko skromnejše višine in daljšega dostopa, ki vključuje tudi nekaj prečenja, vrh ni pretirano obiskan. Pravzaprav smo bili na vrhu le štirje, kar je bilo po grobi oceni približno 100x manj kot na Kolnbreinspitze. Razmere so bile fantastične, snega pa že malo, zato je smučarska oprema romala v kot.

Naslednji vikend smo Branka, Tin in Mark plezali na Vršiču. Povezali smo Viteško smer (6c, oziroma 6a, A0 kdor se je na detajlu potegnil za komplet) z Zajedo s platami in tako dobili 8 raztežajev prvovrstne vršiške plezarije v kompaktni kamnini konstantnih težav. Naslednji dan sva se s Saro odpeljala na prelaz Plockenpass. Plezala sva smer po kitovem hrbtu (Sul Dorso della Balena 6a/a+, 200m). Smer ponuja tri strme, težavnejše raztežaje in se nadaljuje po položnejših, na Paklenico spominjajočih se platah.

Kakšen vikend mi odnese dežurstvo v službi, kakšnega pa hoče pokvariti slabo vreme. A vedno se deževni oblaki nekje končajo. Aladin je v soboto kazal na vremensko okno v okolici Miljskega jezera. Z Branko sva se tako optimistično odpravila v Breitwand, aladin je držal obljubo in v popolnoma suhi skali sva splezala smer Speedy (6b, 120m) in smer Peppino (4c, 100m). Nedelja je bila res mokra daleč na okoli, s Saro sva hotela v Glinščico, a sva se premislila zaradi gužve na primorki. Tako sem odšel na Golico. Tam ni bilo žive duše…le sodra, veter in mraz.

Sončnica pravzaprav ni primerna beseda za opis tegale vikenda, suncokret pa natančno opiše dogajanje; “kretanje” za soncem.

V soboto sva ga, torej sonce, iskala s Tinom na Stenarju. Dan se je začel s čudovitim jutrom, vse do Stenarskih vratc naju je spremljalo modro nebo, nato pa naju je v sekundi ovila gosta megla, ki jo je prignal jugozahodnik. V takem, kjer pravzaprav niti ne veš ali gre teren navzgor ali navzdol, sva morala namero o osvojitvi vrha opustiti. Sama sva si kriva, saj sva poležavala do četrte ure zjutraj. Bila sva za pol urice prepozna.

Tudi za nedeljo v naših koncih ni kazalo na prav lepo vreme. Aladin je sonce obljubljal na vzhodu, zato sva se s Saro odpeljala v Graške alpe (Grazer Bergland). Kilometrov je sicer kar nekaj, a večinoma po prazni avtocesti kar hitro minejo, pa je tako mogoče izvesti tudi enodnevni obisk. Malo pred Gradcem naju je pozdravilo sonce in v Rothelsteinu sva splezala lepo smerco (Broken Soul, 270m, 6a). Obračanje za soncem je bilo kar uspešno…