Avtor: Doroteja Brgant

V ponedeljek sva šla z Gregom pogledat ‘tuja gorstva’ in se zapeljala do Ratitovca. 20 minutni dostop je minil hitro in že sva stala pod Špičkami z vso bojno opremo. Najprej sva se lotila lažje smeri Spominske, se nato vrnila po poti do stene in odplezala še Avrikelj. Res odlična skala in super trening za vstavljanje frendov, jebic in iskanje naravnih skalnih mostičkov. Kljub vročemu dnevu je skala dopoldne vseeno po večini v senci, tako da navali narode 🙂

Buy Generic Zithromax Learn more Buy Azithromycin Tablets Online Helminths are found in common items, in poorly washed food: raw fish (especially herring), vegetables, meat and in open water. Penetrating into the human body, they infect it. Buy zithromax antibiotic There is an acute and chronic form of the disease, and the clinical picture will be different.

Ker se je sredina akcija izgubljenega ruzaka srečno končala (hvala Neli, Matic in drugi), sva v petek z Matevžem lahko šla splezat nekaj novega. Matic nama je predlagal severno steno NŠGja – smer Grande finale. In sva šla.

Levitra is admitted as a successful pill for the cure of an early ejaculation. It is for sale in many different chemist’s shops and if you want to buy Levitra online using the internet it is a superb decision because one can find not expensive Levitra . You realize that usually a difficult situation occurs if you are afraid to discuss it.

Od vratc naprej je še vedno sneg, ki je sicer dokaj mehak, vseeno pa za pod steno pride prav pomoč cepina. Začetek smeri je še delno pod snegom, celotna skala naprej pa je suha in kopna – pa tudi nohta ne ;). V smeri je kar nekaj klinov, kakšen frend in jeba pa prav tako prideta prav. Še največ težav nama je predstavljal ozek kamin, kjer se je slišalo škripanje cepinov na ruzaku. Sestopila sva klasično na Vršič, na poti sta še 2 manjša snežišča, kjer pa je sneg že dovolj južen, da ti pospeši sam sestop – če te ni strah za kolena.

Prvi pomladni dan, šajba in minus 10 stopinj. Z Gregom se z dvema avtoma odpeljeva proti Tržiču. Eden bo počakal na parkirišču za Kofce. Z drugim nadaljujeva do izhodišča. Težki ruzaki na ramena in griženje v kolena. Pa saj se človek kmalu ogreje. Niti ni mrzlo. Malo pod steno si nadaneva vso bojno opremo. Prstov kmalu ne čutiva več. Gaženje do kolen po napihanem snegu. Če bo tko v smeri, obrneva, ok? No, počasi začneva s plezanjem. Ko stojiva na miru se sliši žvrketanje opreme na pasu. Mraz. Snežni tuš tu pa tam. Pogled proti vrhu. Veter. Prehiti naju naveza – hvala, vsaj nama ni bilo treba gaziti na frišno. Oblaki. Sneg. Nama se prsti končno odtajajo. Težji deli smeri s super snegom in ledom. Lažji deli – še enkrat hvala navezi za predhodno gaženje. Kmalu na vrhu. Sendvič ostaja v ruzaku. Piknik bo tam, kjer ne bo pihalo. Ugotovitev, da so ključi drugega avtomobila v prvem avtu. Smeh. Bova že. Hvala prijaznemu Primorcu za taksi do izhodišča. Sem dolžna rundo, ko se odprejo gostilne. Super smer, priporočam 🙂

No pa sva šle še midve s Klaro (AO Tržič) pogledat to grapo. V primerjavi z nedeljskimi razmerami je v spodnjem delu kar nekaj napihanega snega – se udira tudi do kolen, no skok je še vedno lepo zalit in trd, proti vrhu pa se vidi, da je te dni grapa zelo oblegana – štapnje boljše kot nove stopnice v Ikei 😉 V smeri naju je prehitel smučar, s komentarjem ‘a punce tud same lezete’, jutranje žarke sonca pa so kasneje zamenjale snežinke.

Razmere so – treba jih je izkoristit!

Danes smo se s Petrom in Saro odpravili proti Zelenici. Že v soboto sta Peter in Metod izvohala razmere v Rožičevi grapi in kmalu je bilo Petru jasno, kam bo šel še naslednji dan. Zvečer se dogovorimo še za uro odhoda in že so novi cepini spakirani na ruzaku.

Jutranje škripanje pod stopali nam da vedeti, da bo sneg odličen za pikanje. Dostop se proti smeri postopoma postavlja navpičneje, štapne predhodnikov pa izrazitejše. Začetek smeri premagamo nenavezani, nato sledi cirka 60m varovane plezarije – dva kvazi skoka, kar lepo zalita, nato se zopet razvežemo in dosežemo vrh smeri. Peter ne bi bil Peter, če ne bi pred sestopom osvojili še vrh, tako da po smokuškem plazu nadaljujemo proti vrhu Begunjščice. Prav tam je velika opast, ki zna ob topli nedelji in veliki masi ljudi popustiti – previdno! Ob skorajšnjem brezvetrju pojemo sendvič in sestopimo po centralni grapi proti dolini.

Super tura, moja prva zimska – mogoče me zaradi adrenalina ni zanohtalo?