Avtor: Doroteja Brgant

Za vikend sem se pridružila AO Rašiči in Soškemu AO pri ledeniški turi. V večernih petkovih urah smo se z avtobusom odpeljali proti območju Bernina v Švici. Zjutraj smo se z vso robo odpravili proti Tschierva Hütte. Štartaš dobesedno v parku, tako da nimaš prav za prav občutka, da bom prišel v območje tri- in štiritisočakov. Počasi pridobivaš na višini, saj dobro uro hodiš samo po dolini, kjer načeloma turiste za 30 frankov pelje tudi kočija. Na koncu ‘turističnega dela’ je hotel s kofetom in okusnimi (in dragimi) torticami. Od tu imaš še 2 uri vzpenjanja do koče, ki leži na nadmorski višini 2.584. Koča je že zaprta, ima pa luksuzno zimsko sobo (in pa IBAN, kamor nakažeš prostovoljni prispevek). Pri dan nam je vreme služilo bolj od pričakovanega, tako da smo cel dan imeli sonce. V popoldanskih urah smo potrenirali manevre in visenje v razpokah. Proti večeru se je zoblačilo, a smo s pozitivnimi mislimi na dobro vreme v nedeljo odšli spat. Budilka ob štirih je bila najprej prestavljena na 5. uro, kasneje pa smo kočo zapustili šele po deveti uri, saj se vreme ni izboljšalo, zato nam je preostal samo povratek v dolino.

Kljub temu, da nismo osvojili nobenega vrha, je bila pot v Švico dobra popotnica za vnaprej, saj območje ponuja ogromno vrhov z možnostjo vzpona po ‘normalki’ ali pa s težavnostjo primerni tudi manj izkušenim.

V soboto sva se z Nikom (GRS Radovljica) odpravila na Vršič splezat Smer po zajedi, katera je bila ena mojih prvih še kot tečajnica. Na parkirišču sva srečala Božota in Lidijo in njuna opazka, da smer zna biti mokra, je bila pravilna, tako da je kakšen cug popestrila tudi mokrota. V spominu sem jo imela za lažjo, pa je vseeno kar konstanta in pokonci, z kar nekaj klini, a vseeno zelo krušljivimi (težkimi) deli. Šele izstopna cuga sta lahka, pa še tam je treba biti previden v krušljivi prečki. Vseeno lepa sobota, s presenetljivo malo gužve v steni. Le skupina plezalcev na najini desni bi se morala naučiti malo hribovskega bontona.

Že dve leti nazaj se nama je z Gregom porodila ideja o prečenju tega grebena. No danes se nama je uspelo časovno in vremensko uskladiti in sva šla. Štartala sva pri Tinčkovi koči mimo Doma pri izviru Završnice proti sedlu Šija. Tam se odločiva za zgornjo pot proti Stolu. Sledi nekaj višincev spusta nato pa skozi rušje spet na pot in na sedlo Svačica, kjer sva vstopila na greben. Na poplezavanju po obeh Jelenčkih te spremljajo svedrovci na izpostavljenih delih in pa nekaj starih klinov. Če si prvič v teh koncih, verjeno ne izbereš najlažje varjante, ampak se vse da ‘če greš za nosom’ ali pa če veš, da čez prepad sigurno ne boš šel ;). Štrik za kakšen del definitivno ne škodi, saj psiha dela svoje, skala pa tudi ni ravno dolomiška. Po Jelenčnih se kar nekaj metrov spet spustiš in nato nadaljuješ do Celovške špice na katero s te strani ni umetnost priti, sestop pa je malo bolj siten. Kakšen možic za orientacijo več bi prav prišel. Sledil je še Krkotnik nato pa sva se zaradi Gregovih popoldanskih GRS obveznostih odločila, da za Stol na žalost zmanjka časa. No vroče je bilo za pop**** pa vode tudi nisem imela več veliko, tako da mi je bila ta ideja zelo všeč. Sestopila sva melišču do markirane poti na Stol, nato po spodnji poti proti sedlu Šija in čez Zagon nazaj do avta.

Fajna tura, kar nekaj višincev se nabere pa tudi kilometrov. Sva bila pa sama, le s poti na Stol so odmevale avstrijske besede.

Ko se Gregov dopust in septembrsko vreme poklopita, se lahko spet zapodim v Steno. Tokrat ideja zraste na mojem zelniku – Kratka nemška z izstopom Zimmer Jahn. Kaj naj rečem, super smer z logičnimi prehodi in veliko klini, tako da se res ne moreš zgubit. Nekaj delov sva plezala navezana, veliko tudi ne. Za piko na i pa poskrbi zadnji del smeri, previsna 4ka, ki pa tudi ni tak bav bav. V smeri sta bili še 2 navezi, a sta obe zavili v Dolgo, tako da gužve ni bilo. Nekaj snega se še vedno najde nad nemškim turncom in pa po poti do sestopa čez Prag, vendar ga lahko obvijemo.

Super dan, no pa tudi nohtalo ni 😉.

V nedeljo sva šla z Gregom v meni še nepoznane konce – Bele vode – splezat smer Severni raz v Visoki Beli špici.

Ideja je na žalost zrasla prepozno zvečer, tako da sva morala dostop dolg dobrih 1000 m narediti v nedeljo, sicer bi verjetno šla prespat v bivak, kjer ti družbo delajo številčni kozorogi in gamsi. No pa saj 2 ure dostopa tudi ni prehudo v tako lepih koncih?

Prideva pod steno, se počasi zrihtava (v prvem cugu sta bila namreč že 2 Italijana) in Grega začne s prvim cugom. Zaslišim ‘varujem’ in sama začnem s plezanjem. Po 10 metrih smeri ne čutim več prstov na rokah, niti kompleta ne morem sestavit. Derem se Gregu, da bom počivala. No odnohtavanje je trajalo 15 minut, ko prsti začnejo končno dobivati normalno barvo. Zborbam do štanta, kjer vprašam Grega, če bo lahko sam preplezal smer kot prvi. Gregu ni problem, jaz pa se preobujem v čevlje in preostanek smeri preplezam v njih in rokavicah. Italijana mi pri mojem mrazu in ideji ‘čim prej na vrh’ nista ravno pomagala, saj sta štantala na vsakih 15 metrov, tako da sva jih v 4. cugu prehitela po levi varianti.

No sicer pa smer ena sama poezija, kompaktna skala, nekaj klinov in navrtani štantje. Sonce naju je pozdravilo šele na vrhu. Za spust izbereva možnost abzajlanja, kjer se pri prvem zatakne štrik. Hvala Grega za prusikarjenje’. Sledita še 2 abzajla, saj sva nato raje abzajlala samo z eno polovičko. In seveda, štrik se spet zatakne pri tretjem. Tokrat je gorenjska trma zmagala, tako da sva štrik rešila s silo in pomočjo nekaj sočnih kletvic. Sledil je še sestop do avta, kjer ti žejo pogasi voda ob poti in čas pa skrajšajo lepi razgledi na vse strani.