Avtor: Doroteja Brgant

Tokrat smo se za dober teden odpravili v 792 km oddaljen Martigny. Pot nas je vodila preko Italije čez 2471 metrov ležeč prelaz St. Bernard do Švice. Nasmeh na ustih in plezalska pričakovanja sta nekoliko zmanjšala dež in megla, ki sta se pojavila na švicarski strani prelaza – mogoče je bilo tako še boljše, saj cesta čez omenjeni prelaz nima zaščitnih ograj. V popoldanskih urah smo tako prispeli v kamp TCS Martigny, v katerega je prva prišla družina Košir in omehčala tečno gospo na recepciji (hvala). Čakali smo na obdobje brez dežja, da smo lahko postavili šotore in gadafi. Gadafi je še enkrat upravičil svoj nakup in vrednost, saj nam je čez celoten tabor še kako prišel prav (pa ne samo zaradi dežja). Ker so bile za nedeljo napovedane popoldanske nevihte, smo se za prvi plezalni dan raje odpravili v bližnje plezališče Dorenaz. Plezališče ponudi dolge smeri v granitu (verjetno tudi gnajsu), tako da smo večina izmed nas najprej morali preveriti, koliko dejansko držijo gume na plezalkah. Po uspešnem nedeljskem uvajanju v skalo in sončni napovedi za ponedeljek smo se se odločili, da bo ponedeljek idealen dan za plezat nekaj dolgega. Peterica smo si izbrali slavno steno Mirroir d’Argentine. Vožnja po vijugasti cesti nas po 1 uri pripelje na višino 1500 m, od koder se v slabi uri dostopa približamo ‘ogledalu’. Razdelili smo se v dve navezi in se zapodili v 500 m visoko steno. Prvi cugi so bili bolj kot ne ogrevalni, saj je bila stena še kar nekaj časa v senci. Vsi smo mnenja, da smeri v steni ne popustijo v nobenem cugu, kajti tudi v lahkih 4kah prsti v plezalkah kličejo po svobodi. Obe navezi smo dosegli vrh okoli 7 ure zvečer, na kar je sledil še slab 2 urni sestop s pogledi na prelepo pokrajino Švice. Z okrepčilom v rokah in ostanki arašidov smo malo posedeli še na parkirišču in sporočili Koširjem, da kljub pozni vse poteka po P.S.-u. Celodnevna tura nas je utrudila, tako da smo se soglasno odločili, da naslednji dan zopet izkoristimo za frikanje v plezališču La balmaz do katerega je dostopa verjetno celih 40 sekund. Plezali smo cel dan, napovedanih neviht pa tudi nismo dočakali. Zvečer smo se kulturno udeležili praznika v centru mesta (beri: sladoled v McDonaldu), pozno zvečer pa so se nam pridružili še Teja, Mare in Monika ter prinesli nekaj energije in pa pomemben plezalno-analizni pripomoček – hladilnik. V sredo se je nekaterim izmen nas porodila ideja, da se zapeljemo proti Franciji – v Chama klajmbat multipičke. Tokrat smo plezali v steni Les Cheserys. Med plezarijo stalno uživaš v razgledih na zasnežene francoske hribe z velikanom Mont Blanom. Po plezariji smo se zapeljaji še do Chamonixa, kjer smo bili ulična atrakcija mimoidočim (za natančnejšo razlago si poglejte slike). Mare in Monika sta ta dan raziskovala območje Jardin Traverse, ostali pa so odšli na turo v hribe. Vremenska napoved za dež se je iz minute v minuto izboljševala, tako da si dneva počitka v takem ambientu nismo mogli privoščiti in že naslednji dan so sledili novi plezalni cilji: Mare in Monika sta se tudi sama želela prepričati o ambientu glede Francije, tako da sta odšla v steno Les Cheserys, Neli, Košir in Maša so uživali v 100 metrskih stenah Dorenaza, ostali pa smo odšli zopet proti Franciji v območje hriba Barberine. Naš cilj se je izkazal za nekoliko daljšega kot pa smo to pričakovali – dostop se je iz predvidenega 20 minutnega spremenil v enournega, prav tako pa 9 abzajlov v vetru ne pomenijo ravno recepta za hitrost. Po 5 dneh plezarije smo si vsi že naglas želeli dežja, ki pa ga spet ni bilo, zato nam ni preostalo drugega, kot pa da obiščemo še eno plezališče Chemin Dessus na nadmorski višini 1200 m. Do plezališča sestopiš po strmi poti, iz njega pa lahko odideš skozi luknjo v steni. Večina nas je potrebovala nekaj časa, da se navadi na skalo, na koncu dneva pa mislim, da smo bili vsi še kako naplezani. Čaro je opazil, da smo nekoliko zmatrani, zato je zvečer v kampu predlagal seanso joge, ki je nekaterim sprostila mišice, drugim pa povzročila krč ali dva. Za zadnji dan si sigurno ne smeš privoščiti ‘rest-daya’, vseeno pa sta bili energija in motivacija posameznikom po enem tednu na različnih nivojih, zato smo si posledično za soboto izbrali različne cilje – Maša, Čaro, Teja in Noel so se odpravili proti stolpu Pissechvere v katerem so imeli svojevrstne prigode, Mark in Doroteja sva odšla v Sex de Grandes, kjer sva srečala prijeten švicarski par, Monika in Mare sta plezala v ambientu Pierre de Moelle, družina Košir pa je frikala. Zvečer smo se zopet vsi zbrali pod gadafijem, kjer smo pojedli in popili še zadnje zaloge, naredili obvezno skupinsko sliko in iskali razlage, kako lahko 9 dni tako hitro mine. Celotedenska grda napoved se je uresničila šele v zgodaj v nedeljo, ravno toliko, da je povzročila malce nejevolje pri pospravljanju šotorov.

Martigny je res idealna izhodiščna točka za plezanje tako v Švici kot tudi v Franciji. Je vetrovno mesto, zato vremenska napoved ne drži kot pijanec plota. Cena bencina je Švici primerna, hrana v trgovinah pa niso tak bav bav. Poleg frikarije, plezanja večraztežajnih smeri pa območje ponuja tudi veliko možnosti za izlete v hribe peš kot tudi s kolesom. Sigurno se še vrnemo, če ne zaradi plezarije pa zaradi tega, ker nam ni uspelo obiskati muzeja bernardincev, kajti imeli smo čisto preveč sonca ;).

P.S. Če vas izčrpno besedilo ni navdihnilo, da se morate na naslednji tabor udeležiti, vam povem še to, da Teja peče dobre palačinke z dostavo v šotor.

1 2 ►

Smeri, ki smo jih borbali vsak po svoje:

31.7.2023

Miroir d’Argentine, Divine Martine, 7a+, 450m (Mark, Čaro)

Miroir d’Argentine, Remix, 6a, 500m (Noel, Maša, Doroteja)

2.8.2023

Les Cheserys, Voisine, 5c, 150m (Noel, Maša)

Les Cheserys, Douce Renaissance, 5c, 150m (Teja, Čaro)

Les Cheserys, Voie bleue, 5c, 150m (Mark, Doroteja)

Vallon de Saleina, Jardin Traverse, 4b, 110m (Mare, Monika)

3.8.2023

Les Cheserys, Voie Jaune, 4c, 150m, (Mare, Monika)

Barberine, Mille et une pattes, 6a, 340m, (Noel, Doroteja, Teja)

Barberine, Le Passet, Ca se discute, 6c+, 210m, (Čaro, Mark)

Dorenaz, Hemiole, 6b, 100m (Matic, Maša)

Dorenaz, Pipe au vent, 5b, 100m (Neli, Maša)

Dorenaz, Pas de Souci, 6b, 100m (Neli, Matic)

5.8.2023

Pilier de la Pissechevre, Pissechevre, 6a+, 210m (Maša, Noel)

Pilier de la Pissechevre, Farinet, 6b+, 210m (Čaro, Teja)

Pierre de Moelle, Sinfonie, 4b, 115m (Monika, Mare)

Sex de Grandes, Meteo rire, 5c, 140m (Mark, Doroteja)

Za vikend sem se pridružila AO Rašiči in Soškemu AO pri ledeniški turi. V večernih petkovih urah smo se z avtobusom odpeljali proti območju Bernina v Švici. Zjutraj smo se z vso robo odpravili proti Tschierva Hütte. Štartaš dobesedno v parku, tako da nimaš prav za prav občutka, da bom prišel v območje tri- in štiritisočakov. Počasi pridobivaš na višini, saj dobro uro hodiš samo po dolini, kjer načeloma turiste za 30 frankov pelje tudi kočija. Na koncu ‘turističnega dela’ je hotel s kofetom in okusnimi (in dragimi) torticami. Od tu imaš še 2 uri vzpenjanja do koče, ki leži na nadmorski višini 2.584. Koča je že zaprta, ima pa luksuzno zimsko sobo (in pa IBAN, kamor nakažeš prostovoljni prispevek). Pri dan nam je vreme služilo bolj od pričakovanega, tako da smo cel dan imeli sonce. V popoldanskih urah smo potrenirali manevre in visenje v razpokah. Proti večeru se je zoblačilo, a smo s pozitivnimi mislimi na dobro vreme v nedeljo odšli spat. Budilka ob štirih je bila najprej prestavljena na 5. uro, kasneje pa smo kočo zapustili šele po deveti uri, saj se vreme ni izboljšalo, zato nam je preostal samo povratek v dolino.

Kljub temu, da nismo osvojili nobenega vrha, je bila pot v Švico dobra popotnica za vnaprej, saj območje ponuja ogromno vrhov z možnostjo vzpona po ‘normalki’ ali pa s težavnostjo primerni tudi manj izkušenim.

V soboto sva se z Nikom (GRS Radovljica) odpravila na Vršič splezat Smer po zajedi, katera je bila ena mojih prvih še kot tečajnica. Na parkirišču sva srečala Božota in Lidijo in njuna opazka, da smer zna biti mokra, je bila pravilna, tako da je kakšen cug popestrila tudi mokrota. V spominu sem jo imela za lažjo, pa je vseeno kar konstanta in pokonci, z kar nekaj klini, a vseeno zelo krušljivimi (težkimi) deli. Šele izstopna cuga sta lahka, pa še tam je treba biti previden v krušljivi prečki. Vseeno lepa sobota, s presenetljivo malo gužve v steni. Le skupina plezalcev na najini desni bi se morala naučiti malo hribovskega bontona.

Že dve leti nazaj se nama je z Gregom porodila ideja o prečenju tega grebena. No danes se nama je uspelo časovno in vremensko uskladiti in sva šla. Štartala sva pri Tinčkovi koči mimo Doma pri izviru Završnice proti sedlu Šija. Tam se odločiva za zgornjo pot proti Stolu. Sledi nekaj višincev spusta nato pa skozi rušje spet na pot in na sedlo Svačica, kjer sva vstopila na greben. Na poplezavanju po obeh Jelenčkih te spremljajo svedrovci na izpostavljenih delih in pa nekaj starih klinov. Če si prvič v teh koncih, verjeno ne izbereš najlažje varjante, ampak se vse da ‘če greš za nosom’ ali pa če veš, da čez prepad sigurno ne boš šel ;). Štrik za kakšen del definitivno ne škodi, saj psiha dela svoje, skala pa tudi ni ravno dolomiška. Po Jelenčnih se kar nekaj metrov spet spustiš in nato nadaljuješ do Celovške špice na katero s te strani ni umetnost priti, sestop pa je malo bolj siten. Kakšen možic za orientacijo več bi prav prišel. Sledil je še Krkotnik nato pa sva se zaradi Gregovih popoldanskih GRS obveznostih odločila, da za Stol na žalost zmanjka časa. No vroče je bilo za pop**** pa vode tudi nisem imela več veliko, tako da mi je bila ta ideja zelo všeč. Sestopila sva melišču do markirane poti na Stol, nato po spodnji poti proti sedlu Šija in čez Zagon nazaj do avta.

Fajna tura, kar nekaj višincev se nabere pa tudi kilometrov. Sva bila pa sama, le s poti na Stol so odmevale avstrijske besede.

Ko se Gregov dopust in septembrsko vreme poklopita, se lahko spet zapodim v Steno. Tokrat ideja zraste na mojem zelniku – Kratka nemška z izstopom Zimmer Jahn. Kaj naj rečem, super smer z logičnimi prehodi in veliko klini, tako da se res ne moreš zgubit. Nekaj delov sva plezala navezana, veliko tudi ne. Za piko na i pa poskrbi zadnji del smeri, previsna 4ka, ki pa tudi ni tak bav bav. V smeri sta bili še 2 navezi, a sta obe zavili v Dolgo, tako da gužve ni bilo. Nekaj snega se še vedno najde nad nemškim turncom in pa po poti do sestopa čez Prag, vendar ga lahko obvijemo.

Super dan, no pa tudi nohtalo ni 😉.