Nekaj utrinkov iz zaključka letošnjega indijanskega poletja

Krompirjeve počitnice smo jeseniško-radolška naveza preživeli v Dalmaciji. Katarina, Rok, Nik in Nina so se v soboto zjutraj odpravili proti Biokovem, midva z Markom pa sva odhod imela že v petek po šihtu, saj sva imela v planu še postanek v Paklenici.

V soboto sva splezala Gospodarji kiše in pa Kameni croissant, v nedeljo pa se podala v eno daljših smeri v kanjonu – Pink panter. Meni osebno je bila smer kar zahtevna, saj se vseh 420 m (z izjemo zadnjih 2) izmenjujejo cugi težavnosti 5c/6a/6a+. Tudi za sestop porabiš okoli 2 ure. Okrepčala sva se v družbi Rašičanov, ki so se te dni prav tako potikali po kanjonu. Ker se je druženje zavleklo pozno v noč, sva sklenila ostati še eno dan, in tako v ponedeljek splezala še Barba Antin. V popoldanskih urah sva se priključila ostali družbi, ki naju je sprejela z filanimi lignji (a ma še kdo tako dobre frende?).  

Za torek je bilo napovedano slabše vreme, tako da smo ga namenili frikanju. Naslednji dan smo se Nik, Mark in jaz odpravili v Vrisove glavice, kjer smo splezali Donkey trail (verjetno gre samo osel to smer – potem si pa razlagajte kakšna nam je bila), nato pa še smer Madre Padre, ki je popravila dnevni plezalni vtis. Rok, Katarina in Nina so medtem odšli do razgledne ploščadi, kjer je Rok opravil tudi polet s padalom. V sredo nas je Nina zapustila, saj je šla trenirat za sobotni tek na Primorskem, v četrtek pa še Katarina in Rok, ki šparata dopust še za kaj drugega. Naveza nas 3 pa smo se podali v Mali Borovac. Izbrali smo si smer Svetioničarji, do katere dostopaš po markirani poti in se pri oznaki za kameno okno odcepiš pod steno. Smer je lepo navrtana, na vrhu pa je dobrih 200 m poplezavanja ven iz stene, kjer kmalu naletiš na uhojeno pot nazaj dol. Dan se je začel v kratkih hlačah, končal pa z rokavicami in puhico. Petkovo jutro je bilo deževno-vetrovno, tako da smo sklenili, da odidemo na kavo proti Omišu in nato domov. Vendar kot nalašč (ali na srečo) se je v tisti pol ure vožnje vreme zopet izboljšalo, tako da se je plan kave hitro spremenil v popoldansko frikanje (popoldanska kava pa v večerni orehovec 😉 ). Radarska slika padavin za soboto se je tudi izboljšala, tako da smo sklenili ostati še eno noč. Sama sem fantoma namreč obljubila, da ju peljem eno lepših smeri, ki sem jo tu splezala kot tečajnica. Res da smo v soboto ob 10h zjutraj zaradi dežja še vedno igrali tarok v prtljažniku avta, a za sončni zahod smo že stali na vrhu smer Star gate. Sestop sem v teh treh letih nekoliko pozabila, tako da smo verjetno izbrali ne najbolj idealnega, a vseeno s pomočjo čelk in lučk na telefonu prišli do avta.

Sledila je še dobrih 20 EUR draga hrvaška avtocesta do doma, nekaj dolenjskih ovinkov in ob polnoči smo že v spremstvu dežja razpakiravali robo v Radovljici. Nekaj luštov, kako smo se imeli, pa poglejte še v albumu 😊