Prontarska smer

Prvi pomladni dan, šajba in minus 10 stopinj. Z Gregom se z dvema avtoma odpeljeva proti Tržiču. Eden bo počakal na parkirišču za Kofce. Z drugim nadaljujeva do izhodišča. Težki ruzaki na ramena in griženje v kolena. Pa saj se človek kmalu ogreje. Niti ni mrzlo. Malo pod steno si nadaneva vso bojno opremo. Prstov kmalu ne čutiva več. Gaženje do kolen po napihanem snegu. Če bo tko v smeri, obrneva, ok? No, počasi začneva s plezanjem. Ko stojiva na miru se sliši žvrketanje opreme na pasu. Mraz. Snežni tuš tu pa tam. Pogled proti vrhu. Veter. Prehiti naju naveza – hvala, vsaj nama ni bilo treba gaziti na frišno. Oblaki. Sneg. Nama se prsti končno odtajajo. Težji deli smeri s super snegom in ledom. Lažji deli – še enkrat hvala navezi za predhodno gaženje. Kmalu na vrhu. Sendvič ostaja v ruzaku. Piknik bo tam, kjer ne bo pihalo. Ugotovitev, da so ključi drugega avtomobila v prvem avtu. Smeh. Bova že. Hvala prijaznemu Primorcu za taksi do izhodišča. Sem dolžna rundo, ko se odprejo gostilne. Super smer, priporočam 🙂

Rožičeva

No pa sva šle še midve s Klaro (AO Tržič) pogledat to grapo. V primerjavi z nedeljskimi razmerami je v spodnjem delu kar nekaj napihanega snega – se udira tudi do kolen, no skok je še vedno lepo zalit in trd, proti vrhu pa se vidi, da je te dni grapa zelo oblegana – štapnje boljše kot nove stopnice v Ikei 😉 V smeri naju je prehitel smučar, s komentarjem ‘a punce tud same lezete’, jutranje žarke sonca pa so kasneje zamenjale snežinke.

Zeleniška smer

Razmere so – treba jih je izkoristit!

Danes smo se s Petrom in Saro odpravili proti Zelenici. Že v soboto sta Peter in Metod izvohala razmere v Rožičevi grapi in kmalu je bilo Petru jasno, kam bo šel še naslednji dan. Zvečer se dogovorimo še za uro odhoda in že so novi cepini spakirani na ruzaku.

Jutranje škripanje pod stopali nam da vedeti, da bo sneg odličen za pikanje. Dostop se proti smeri postopoma postavlja navpičneje, štapne predhodnikov pa izrazitejše. Začetek smeri premagamo nenavezani, nato sledi cirka 60m varovane plezarije – dva kvazi skoka, kar lepo zalita, nato se zopet razvežemo in dosežemo vrh smeri. Peter ne bi bil Peter, če ne bi pred sestopom osvojili še vrh, tako da po smokuškem plazu nadaljujemo proti vrhu Begunjščice. Prav tam je velika opast, ki zna ob topli nedelji in veliki masi ljudi popustiti – previdno! Ob skorajšnjem brezvetrju pojemo sendvič in sestopimo po centralni grapi proti dolini.

Super tura, moja prva zimska – mogoče me zaradi adrenalina ni zanohtalo?

Čez Može

Po vseh osvojenih kuclih in bližnjih hribih, sem se spomnila še na to prečenje. Z Gregom sva se tako v soboto od Tinčkove koče zapodila proti Trianglu. Zaradi jutranje megle in -5 stopinj so se mi v glavi že podile misli ‘spet me bo cel dan nohtalo’, a se je nad Zelenico končno le pokazalo sonce. Skala se je tako počasi ogrela, prav tako pa so bili ostanki snega samo na avstrijski strani. Samo prečenje grebena ne preseže težavnosti III, štrik sva potrebovala za 2 abzajla (pametno je vzeti 30 metrski štrik, saj se točno izide), nekaj previdnosti pa je seveda potrebne zaradi krušljive skale. Prehodila vsa vse do Palca (izgleda krajše, kot pa je v resnici 😉 ), tako da sva drugo polovico poti imela boj še z ruševjem. Nazaj sva se vrnila po navadni poti, na kateri je bilo nekaj ostankov snega.

Nova centralna v Veliki babi

V četrtek sva z Manco (AO Bohinj) peljali optimističnih misli, da bo stena suha, proti Jezerskem. Dobra ura dostopa, nekaj lahkega poplezavanja in že sva stali v smeri. Plezali sva hitro, sledili skici in svedrom. Proti vrhu so naju trije svedri zavedli, slepo sva jim sledili in kmalu pristali na majhnem sedlu s pogledom proti gori rušja. Namesto abzajla pol cuga sva se odločili spopasti se s trmastim zelenjem, katerega se verjetno nisva lotili prvi, saj je bil že dodobra uhojen. Boj sva dobili, naredili prečko v desno in že bili nazaj v ‘originalni smeri’. Sledil je še zadnji cug in dolg sestop po ferati do Koče na Ledinah ter avtu. Super dan, idealne temperature in suha skala – optimizem se je izplačal 🙂