Steber revežev (V-/IV+, 500m)

V nedeljo sva z Urbanom plezala Steber revežev v Veliki Mojstrovki. Na dostopu je potrebno prečiti manjše snežišče, v smeri pa snega ni več. Po dobri uri prideva pod steno, kjer vidiva, da sta s plezanjem pričeli ravno že dve navezi. To pomeni uro čakanja, ki sva jo izkoristila za malico. Kljub zgodnjem vstajanju vstopiva v smer šele okoli 11. ure. Prvi cug je bil še moker in kljub prijetnim temperaturam me je spet zanohtalo. Na štantu se odločiva, da se bova razvezala in lažji svet nadaljevala brez štrika, saj sva želela pridobiti nekaj na času. Po dobrih 100 metrih se zopet naveževa in zaman iščeva štant oziroma nadaljevanje smeri. Končno najdeva en klin, urediva sidrišče in nadaljujeva s plezanjem po dokaj krušljivi plati ter dohitiva navezo pred nama (AO Radovljica). Ne preostane nama drugega, kot da čakava, da bosta odšla naprej. Sledilo je poplezavanje po prečki v desno, tako da sva verjetno splezala težjo desno varianto po platah (V-). Sledila sva navezi iz Radovljice, ko naju kar naenkrat vprašata, če midva veva, kdaj moramo zaviti levo v prečko. Bili smo na štantu z dvema rdečima klinoma, ko se spomnim, da sem prebrala, da tu ne smeš zgrešit. Nam nami je bila lepa zajeda in suvereno plezamo naprej. Pridemo do nabitega štanta, v njem pa trije prusiki – verjetno smo falili. Po telefonu iščem shranjen opis, in ja – pri rdečih klinih je potrebno zaviti levo v prečko in ne naravnost v zajedo. Sledi abzajl in nadaljevanje smeri. Po res dolgi in lepi prečki sledi še en detajl smeri, ki pa je dobro nabit – v njem je tudi zagozden frend in pa dva relativno nova kompleta. Še trije lažji cugi do vrha in okoli pol 8h smo na vrhu. Hitro pospravimo stvari, Radovljičana jo odkorakata hitro proti Vršiču, midva pa tudi kolikor hitro dajo moja kolena za njima. Do avta prispeva ravno dovolj zgodaj, da sva v Erjavčevi še dobila nekaj za pogasit žejo 😉 .

Smer je lepa, mestoma krušljiva in kljub povprečni oceni IV+ po mojem mnenju na nekaj delih kar konkretna. V spodnjem delu je manj nabita in pri večini štantov je potrebno zabiti klin ali pa sam urediti sidrišče. Lahko pa potrdiva, da se v smeri hitro zgubiš 😉 .

Pršivec – Jao

Včeraj dobim sporočilo od Katarine, če sem za pošihtno plezanje, kajti nobeden drug od tečajnikov ni imel časa – verjetno so se ustrašili popoldanskih neviht 😉 . Seveda grem zraven in že se ob 4h skupaj še z Rokom in Nikom peljemo proti Bohinju. Dostop smo izvohali in že stojimo pod steno. Rok in Nik začneta s plezanjem, s Katarino jima slediva. Smer je primerna za tečajnike, saj ima svedrovce, manjka le eden na prvem štantu. Plezali smo hitro, še hitreje abzajlali, saj je bilo komarjev in drugega mrčesa neomejeno – Bohinj pač. Na sestopu smo bili arheološko dejavni in pa dodali nekaj možicev za lažjo orientacijo do stene. Ker smo bili hitri, nas dež ni ujel, nazaj grede pa smo se ustavili še na hamburgerju in pivu. Takih torkovih popoldnevov bi se človek lahko hitro navadil 🙂

Jezerski stog

V soboto smo z Marušo, Nejcem (AO Bohinj) in Gregom (AO Radovljica) raziskovali bohinjske konce. Dostop do planine Krstenice je minil hitro, ko pa smo se po navodilih GPS-a odločili za ‘bližnjico do stene’, smo se kmalu znašli v labirintu ruševja (pri sestopu smo spoznali, da bi bila navadna pot veliko hitrejša). Ko smo prišli pod steno, so se začeli zbirati oblaki, kratke rokave so zamenjale bunde. Plezanje je bilo v slogu zabijanja in izbijanja klinov ter gretja prstov v žepih in rokavicah, saj so nam kmalu začele družbo delati tudi snežinke. Proti vrhu se najde tudi flanka snega, smeri pa so bile sicer suhe. Strinjali smo se, da je po večini skala kar naložena, smeri pa primerne za začetnike, saj je orientacija v steni enostavna. Bolj kot frendi pridejo v poštev klini, velikokrat se je že pri ‘lepem petju klina’ na koncu odtrgala cela luska.

Plezali smo: Kaminska smer, Levi steber in Šolska smer

Pokljuška smer

Danes smo z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) plezali Pokljuško smer. Celotno smer je rosilo in nohtalo v prste. Sama smer niti ni krušljiva, ampak za moje pojme je svedrovcov bore malo in kakšen frend pride prav. V prvem cugu je tudi na frišno zabit jeseničan. Na sestopu smo videli da sta Pstuh in Pocar še deloma v snegu, tamkajšnja naveza je abzajlala izpod snežišča sredi stene. Pri avtu se je že ulil dež.

Primorski vikend in Medo

Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.