Team Grčija in njihova zgodba

Ekipa štirih – Mark, Čaro, Noel in Doroteja – smo božično novoletne praznike preživeli na zavidljivi lokaciji z več kot 2500 frikovskih smeri in okoli 40 dolgih, ki sliši pod imenom Leonidio. 

Naša grška odisejada se je začela s pakiranjem robe na točno dvakrat po 20 kilogramov in nekaj ročne prtljage. Sledila je vožnja z avtom do Benetk na dvourni polet direktno v Atene. Tam nas je z enourno zamudo pričakal rent-a-car, ki nam je dal v last našega ferarija za 8 dni – Nissan micra (poznavalci avtomobilizma boste vedeli, o čem govorim). S pomočjo izkušenj igranja tetrisa v otroštvu smo vanj zložili še nakupljeno hrano za večino dni našega dopusta in pa vsaj 20 narabutanih pomaranč, ki smo jih kar iz avta nabrali, medtem ko smo čakali, da se bencinska črpalka odpre. Po vijugastih cestah in gneči v okolici Aten smo po petih urah prišli v naš topel domek gospodarja Dimitrija.

Kot se za naše odprave spodobi, smo ves dopust plezali brez pavze, saj so nam grši bogovi v (baje) najbolj deževnem mesecu namenili celo en dan oblačnega vremena, katerega smo uspešno izkoristili za plezanje v plezališčih usmerjenih na jug. Preostale dni smo bolj kot ne uspešno iskali plezališča z oznako ‘N’, saj je bilo čez dan okoli 20 stopinj (v senci).

Začeli smo v plezališču Sabaton, kjer smo potipali skalo in težavnost smeri. Naslednji dan smo se podali v steno Kokkinovrachos, ki ponudi 200 metrske smeri. Noel in jaz sva se podala v smer Mignonette, Mark in Čaro pa v težjo smer Mazi. Z Noelom sva rajši dremala, medtem ko sva čakala drugo navezo, tako da nisva našla opisanega abzajla nazaj pod steno. Tako smo se večinsko (glas ženske je dvojen) odločili za sestop po cesti – ki se ni izkazal za najbolj optimalnega. Skurjeni smo se vrgli zvečer v morje in grizljali 3 kilogramsko vrečo arašidov med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov. Sledil je dan v sektorju Mars, v katerem smo izkusili našo tehniko v plezanju tuf – eni bolj drugi manj uspešno. Četrti dan je veljal za ‘rest-day’, zato smo se odpeljali proti kraju Kyparissi v plezališče Kapsala, ki prav tako ponudi ogromno smeri, tako da opcija neplezalskega dneva pravzaprav ni bila opcija. Popoldan je sledil žalosten trenutek, ko smo neuspešno iskali odprto trgovino ali bar za pivo – zgleda je kraj resnično živ samo poleti. Naslednji dan smo šli v nekoliko oddaljeno plezališče Arcadia, kjer sem osebno najbolj uživala v pokončnih platah podobnim pakleniški skali. Naslednji dan je bila na sporedu zopet dolga smer v steni Kokkinovrachos – smer Mira – smo pa za spremembo našli 70 metrski abzajl (kljub temu, da nam je predhodno sonce skurilo možgane). Sedmi dan so prišle na vrsto zopet tufe in njihovi previsi v plezališču Cave of Panagia. Zadnji plezalni dan smo začinili še v sektorju Twin Caves, katerega pa smo kaj kmalu zapustili, saj so čez steno leteli ogromni skalni projektili, ki so jih prožile koze. Noel in Čaro sta odšla v trgovino po fasngo, jaz in Mark pa sva šla še v eno plezališče Dornröschen (ali pa se nama le ni dalo kuhati?). Novoletno rajanje smo si ustvarili kar sami, saj je bil Leonidio bolj kot ne mrtev, mi pa smo bili verjetno taki naslednji dan, katerega smo si vzeli ‘na izi’ in se s postankom na plaži vrnili proti Atenam. Da ne bi bili prezgodaj na letališču, smo si v centru ogledali še Akropolo. Kaj kmalu pa smo že spet sedeli s čeladami na glavah v 18. vrsti letala in si v mislih mrmrali pesem December 2 remember.

Kraj ponudi vse vrste stilov plezanja, prav tako je težavnost smeri od najlažjih do težko dosegljivih osmic. Edino za enkrat smo našli le 2 večraztežajni smeri, ki so pod oceno 6b. Menimo, da se v Leonidio še vrnemo, saj je materiala za plezanje neomejeno, še več skale pa je zaenkrat sploh še nedotaknjene. Pa še res dobre mandarine imajo.

Nekaj utrinkov iz zaključka letošnjega indijanskega poletja

Krompirjeve počitnice smo jeseniško-radolška naveza preživeli v Dalmaciji. Katarina, Rok, Nik in Nina so se v soboto zjutraj odpravili proti Biokovem, midva z Markom pa sva odhod imela že v petek po šihtu, saj sva imela v planu še postanek v Paklenici.

V soboto sva splezala Gospodarji kiše in pa Kameni croissant, v nedeljo pa se podala v eno daljših smeri v kanjonu – Pink panter. Meni osebno je bila smer kar zahtevna, saj se vseh 420 m (z izjemo zadnjih 2) izmenjujejo cugi težavnosti 5c/6a/6a+. Tudi za sestop porabiš okoli 2 ure. Okrepčala sva se v družbi Rašičanov, ki so se te dni prav tako potikali po kanjonu. Ker se je druženje zavleklo pozno v noč, sva sklenila ostati še eno dan, in tako v ponedeljek splezala še Barba Antin. V popoldanskih urah sva se priključila ostali družbi, ki naju je sprejela z filanimi lignji (a ma še kdo tako dobre frende?).  

Za torek je bilo napovedano slabše vreme, tako da smo ga namenili frikanju. Naslednji dan smo se Nik, Mark in jaz odpravili v Vrisove glavice, kjer smo splezali Donkey trail (verjetno gre samo osel to smer – potem si pa razlagajte kakšna nam je bila), nato pa še smer Madre Padre, ki je popravila dnevni plezalni vtis. Rok, Katarina in Nina so medtem odšli do razgledne ploščadi, kjer je Rok opravil tudi polet s padalom. V sredo nas je Nina zapustila, saj je šla trenirat za sobotni tek na Primorskem, v četrtek pa še Katarina in Rok, ki šparata dopust še za kaj drugega. Naveza nas 3 pa smo se podali v Mali Borovac. Izbrali smo si smer Svetioničarji, do katere dostopaš po markirani poti in se pri oznaki za kameno okno odcepiš pod steno. Smer je lepo navrtana, na vrhu pa je dobrih 200 m poplezavanja ven iz stene, kjer kmalu naletiš na uhojeno pot nazaj dol. Dan se je začel v kratkih hlačah, končal pa z rokavicami in puhico. Petkovo jutro je bilo deževno-vetrovno, tako da smo sklenili, da odidemo na kavo proti Omišu in nato domov. Vendar kot nalašč (ali na srečo) se je v tisti pol ure vožnje vreme zopet izboljšalo, tako da se je plan kave hitro spremenil v popoldansko frikanje (popoldanska kava pa v večerni orehovec 😉 ). Radarska slika padavin za soboto se je tudi izboljšala, tako da smo sklenili ostati še eno noč. Sama sem fantoma namreč obljubila, da ju peljem eno lepših smeri, ki sem jo tu splezala kot tečajnica. Res da smo v soboto ob 10h zjutraj zaradi dežja še vedno igrali tarok v prtljažniku avta, a za sončni zahod smo že stali na vrhu smer Star gate. Sestop sem v teh treh letih nekoliko pozabila, tako da smo verjetno izbrali ne najbolj idealnega, a vseeno s pomočjo čelk in lučk na telefonu prišli do avta.

Sledila je še dobrih 20 EUR draga hrvaška avtocesta do doma, nekaj dolenjskih ovinkov in ob polnoči smo že v spremstvu dežja razpakiravali robo v Radovljici. Nekaj luštov, kako smo se imeli, pa poglejte še v albumu 😊

Od BIV do BII pa nekaj vmesne plezarije

Po prejšnjem tednu preživetem na BI in osvojeni Veliki Martuljški Ponci se mi je porodila ideja za naslednji vikend-tour.

Ko sem v petek prišla iz šole v naravi, sva se z Markom odpravila spat na BIV, saj sva bila oba mnenja, da je težak ruzak lažje nesti v temi, kot pa pri dnevu. Tako sva imela v soboto le slabo urco dostopa do Južnega raza Škrlatice. V smeri nisva bila sama, zato sva morala štante celotno smer nabijati sama, čeprav se v smeri najdejo klini res na vseh koncih. Skala naju je navdušila, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna, če plezaš z mislijo, da se ne smeš preveč matrati. Ko sva prišla na vrh grebena, sva zagledala možica, ki naju je usmeril v Kotel. Pogled proti melišču in škrbini, ki je bila najin naslednji cilj, je bil sladko-kisle narave. Misel, da bova j*** ježa čez melišče, pa se je kmalu izgubila, saj sva po slabi urci v spremstvu gamsov že poplezavala proti ozebniku. Slednji je urejen z novimi navrtami štanti – 5x po 30 m. Sledila je samo še telovadba po melišču proti bivaku, kateri je bil tudi najina spalnica za naslednji večer.

Ker je bilo za nedeljo napovedano nekoliko vetrovno vreme, sva se za cilj odločila zjutraj – sklenila sva, da poskusiva najti prehode po Vzhodnem grebenu Srednjega rokava. Za informacije sva imela le vpis od Miheliča. Meni osebno je cmok v grlu, če sva prav, izginil šele, ko sva po 300 metrih poplezavanja naletela na star klin. Pustimo dejstvo, da je to bil eden od dveh v celotnem grebenu, ampak vsaj veš, da nisi prvi tam. Pod strmim kaminom sva se navezala na štrik, saj skala ni ravno iz trgovine z novimi ploščicami. Mark je suvereno plezal naprej, jaz pa sem mu celotno smer solila pamet, kje se mi zdijo najlažji prehodi. Meniva, da sva smer res zadela v nulo! Nekje proti vrhu sva naletela celo na 3 možice. Do rokava sva naredila še 10 metrski abzajl in že sva stala nekaj metrov pod vpisno skrinco. Sledilo je še šodranje iz Rokava nazaj v Ozebnik, pripetje spalke in pa armiča na bivaku in pa 600 metrov melišče-expressa proti Vratom.

Četudi tura po oceni ni visoka se oba strinjava, da plezanje z ruzakom polno robe – voda, spalka, hrana in armič, doda komponento kompleksnosti. Pa sedaj tudi veva, da je od izhodišča za BII do parkirišča v Vratih 1,5 km in ne samo 1 km hoje 😉 .

Zadnji dan učiteljskega dopusta

Včeraj sva z Urbanom izkoristila stabilno vreme (in moj zadnji frej dan) ter se odpravila v Steno (da ne bo Raf govoril, da smo samo po tujini 😉 ). Tokrat sva šla v Bavarsko smer z izstopom Zimmer Jahn. Da slučajno ne bi vse potekalo BP, sem za začetek pozabila pas doma, tako sva bila primorana narediti še krajši ovinek nazaj do Kašarije, preden sva plačala 6 EUR parkirnine v Vratih. V smeri nisva imela večjih težav, klinov je ogromno, prav tako so štantje na vsakih 30 metrov. Malce naju je presenetil cug nad Bavarskih turncem, saj se znajdeš pred izpostavljeno gladko steno. No z izostrenim očesom sva kmalu našla kline v plati in krušljiv previs. Drugi strah – najti izstopno prečko do Zimmer Jahna – sva uspešno premagala in kmalu stala pod črnim grabnom. Tukaj sem jaz bila lani, a mi je spomin zgleda že začel pešati (ali pa je Stena v tem letu zrasla), saj se izstopa nisem dobro spomnila, tako da sva na začetku prehitro poplezavala preveč v levo. No s pomočjo črnih plošč in preduha nad črnim grabnom sva kmalu dojela, kje je izstopni ‘detalj’ izstopa. Sledila sta še šodranje do poti Čez Prag in sestop nazaj do avta. Glede hitrosti se ne bom hvalila, lahko pa rečem, da za spremembo nisva rabila čelke 🙂 .

Čeharjenje po Dolomitih

V četrtek me je Nik povabil, da se jim pridružim pri plezariji v Dolomitih. Takoj sem bila za in pa za sodo navezo povabila še Marka, ki se prav tako ni preveč obotavljal pri odgovoru.

Nik, Martina, Mark in jaz smo proti Italiji kreniti v petek po šihtu in za sobotni plezalni cilj izbrali hrib Col dei bois. Mark in jaz sva se podala v smer Ada (V+, 350 m), Nik in Martina pa sta napadla smer Alvera (V+, 340 m). V popoldanskih urah smo se vrnili do avtov, kjer sta se nam pridružila še Ivana in Jan, ki sta za popoldansko smer izbrala M-Specialle. Zvečer smo se odpeljali proti hribu Tofana, saj smo za nedeljsko plezarijo izbrali (ali pa nam je določila Martina) smeri v 1., 2. in 3. stebru. Vsaka naveza se je podala v svoj steber in ga zborbala z odliko – Jaz in Mark sva bila v 1. stebru (Primo spigolo, V+, 500 m), Martina in Nik v istoimenski smeri v 3. stebru (V+, 700 M m), Jan in Ivana pa v 2. stebru v smeri Gedina (VI-, 600 m). Po dveh plezalnih dneh so bili plani za ponedeljek bolj ‘na izi’- tako da smo izbrali kratke smeri v 5 Tori. Nik in jaz sva se zaradi gorenjske trme (in tudi škrtosti) odpovedala prevozu z gondoli in v 36 minutah dosegla vrh smučišča, Martina in Mark sta brez slabe vesti plačala 18 EUR in se v 9 minutah odpeljala do vrha, Ivana in Jan pa sta pred turo zavila še do bolnice preverit, če je prst od včeraj slučajno ni zlomljen. Medtem ko smo po splezanih smereh jedli tiramisu in degustirali ‘ta kratke’, sta nas Ivana in Jan dohitela z dobrimi novicami, da je prst ostal cel. Tako sta tudi onadva na hitro splezala še eno smer, ostali pa ju opazovali iz ležalnikov. Po treh dneh čeharjenja (spanje na prelazih) smo si šli privoščit tuš in pico, zadnji dan pa še podali še v steno Falzarega. Meni, Niku in Marku je uspelo priti do zadnjega kofeta tik pred dežjem, Jan in Ivana pa sta zadnja dva cuga poborbala v mokri skali.

Podaljšan vikend je uspel več kot bi lahko, sama pa se nebi branila malo manj Čehov v smereh, katere ne zaustavi niti grd pogled na vsakem štantu, da naj si uzamejo malo lufta, preden začnejo s plezarijo. No pa tudi Italijani bi se lahko naučili narediti kakšen premor med povedmi ;).