Avtor: Doroteja Brgant

Po vseh osvojenih kuclih in bližnjih hribih, sem se spomnila še na to prečenje. Z Gregom sva se tako v soboto od Tinčkove koče zapodila proti Trianglu. Zaradi jutranje megle in -5 stopinj so se mi v glavi že podile misli ‘spet me bo cel dan nohtalo’, a se je nad Zelenico končno le pokazalo sonce. Skala se je tako počasi ogrela, prav tako pa so bili ostanki snega samo na avstrijski strani. Samo prečenje grebena ne preseže težavnosti III, štrik sva potrebovala za 2 abzajla (pametno je vzeti 30 metrski štrik, saj se točno izide), nekaj previdnosti pa je seveda potrebne zaradi krušljive skale. Prehodila vsa vse do Palca (izgleda krajše, kot pa je v resnici 😉 ), tako da sva drugo polovico poti imela boj še z ruševjem. Nazaj sva se vrnila po navadni poti, na kateri je bilo nekaj ostankov snega.

V četrtek sva z Manco (AO Bohinj) peljali optimističnih misli, da bo stena suha, proti Jezerskem. Dobra ura dostopa, nekaj lahkega poplezavanja in že sva stali v smeri. Plezali sva hitro, sledili skici in svedrom. Proti vrhu so naju trije svedri zavedli, slepo sva jim sledili in kmalu pristali na majhnem sedlu s pogledom proti gori rušja. Namesto abzajla pol cuga sva se odločili spopasti se s trmastim zelenjem, katerega se verjetno nisva lotili prvi, saj je bil že dodobra uhojen. Boj sva dobili, naredili prečko v desno in že bili nazaj v ‘originalni smeri’. Sledil je še zadnji cug in dolg sestop po ferati do Koče na Ledinah ter avtu. Super dan, idealne temperature in suha skala – optimizem se je izplačal 🙂

Nakoliko pred začetkom poletja, ko so koronastvari začenjale izgledati obetavneje, smo se začeli poigravati z idejo imenovano Durmitor. No pa je vse skupaj kmalu začelo plavati po vodi, mi pa smo začeli pogledovati severneje. Katarina je iz neke omare na odseku, kjer prebiva alpinistična literatura, privlekla vodniček Kletterarena Dachstein in ideja je kmalu dobila novo ime.

Nik je bil takoj za, Doroteja in Urban pa sta kanila pripeljati se nekaj dni kasneje. Odrinili smo v soboto (25.7.) popoldne in par ur kasneje že kovali načrte za prihodnji dan. Odpravili smo se v Türlspitz, v smer SO-Verschneidigung (5). Pred nami sta plezala en silno skuliran vodnik in njegova klientka. Vendar sta po dveh raztežajih obrnila. Namreč še preden smo se uspeli navezati, so padle prve kaple dežja. Pa smo vseeno plezali; dva raztežaja sta bila dovolj za pokušino. Sestop je po kratkem spustu tekel mimo plezališča Alpinschul Klettergarten, kamor so nas za dobre pol ure zvabile silno zanimive plate. Do avta nismo prišli prezgodaj, saj se je kmalu utrgalo nebo.

V ponedeljek smo se namenili v dobro uro oddaljen Gossau oziroma nad jezero Gossausee na Brentenkogel. Po precej hitrem, okrog dve uri trajajočim dostopu po cesti, skozi rušje in visokotravje, smo stali pod ploščami smeri Gosausee Triathlon (4-5+/6-), dasiravno smo imeli čevlje mokre skoz in skoz zavoljo padavin dan poprej. Plezanje po prav tako mokrih žlebičih in škrapljah nam je nekoliko načelo moralo, vendar je bila vodnatost smeri obratnosorazmerna s pridobljeno višino. Smer je bila navrtana precej skopo, in običajno svedra ni bilo, kjer bi ga pričakovali. Po preplezanih 400 m se nam je ponudil kolikor toliko udoben pobeg iz smeri, ki smo ga veselo izkoristili. Prebili smo se do poti in ko so se sence že začele daljšati, smo na obali jezera nazdravili lepemu dnevu.

Torek je potekal v znamenju počitka. Zato smo izkoristili ugodnost Sommercarda in se z žičnico odpeljali na Planai. Od tam smo krenili proti gori Krahbergzinken (2134 m). Ta  spominja na Viševnik, vsaj kar se tiče zahtevnosti, višine, enostavnosti dostopa in množic, ki se valijo tjakaj. Z bistveno razliko – vsi so bili v gojzarjih. Analiza je bila v gostilni pri zgornji postaji žičnice ob Avsenikovi spremljavi.

V sredo je bilo napovedano slabo vreme s plohami in nevihtani, kar se je kasneje izkazalo za navadno laž. S prvo gondolo (ki je bila zastonj zavoljo Sommercarda) smo se odpravili na Höcher Dachstein (2995 m). Z zgornje postaje gondole smo krenili čez ledenik, nadaljevali po ferati Schuler – Klettersteig in kmalu smo stali na vrhu. Od prvega koraka na ledeniku je preteklo približno uro in 40 minut. Sestop je bil še hitrejši, od ploh in neviht pa ne duha ne sluha.

Zvečer sta se nam pridružila Doroteja in Urban in zjutraj smo krenili proti gori Türlspitz (isti kot prvi dan) in smeri Südwand (4+/5-6), ki naj bi po opisu v vodničku med drugim ponujala tudi Schöne Platte mit Wasserrillen. Smer je bila res lepa. Občasno precej na široko navrtana, vendar z neproblematično orientacijo in lepimi detajli. In kmalu smo stali na vrhu z nasmehi do ušes. Sestop je bil po udobnem melišču, do katerega smo se spustili po vrvi. Tako smo mi trije zaključili, Doroteja in Urban pa otvorila Dachstein Sommer.

V petek sva se z Urbanom odločila, da izkoristiva lepo vreme, zato sva se podala v smer Südwest-Verschneidung (5+, 550m) v hribu Hochkesselkopf (2453m). Na pravljičnem 3-urnem dostopu sva preko travnatih stez, melišča in nekaj ostanka snega prišla pod steno. Smer je bila dobro navrtana, ponudila veliko plat in detajl v kaminu. Kar nekaj cugov sva združila in zato kaj kmalu prišla na vrh. Lepi razgledi so prevladovali nad neprijetnim šodrom pri sestopu. Šele sedaj sva srečala nekaj ljudi. Med korakanjem v dolino s praznimi flašami in ovitki pojedenih frutabel pa so se nama v glavi že prikazovali bolonez-makaroni.

Naslednji dan sva izkoristila za počitek, kopanje in študiranja vodnička za nove smeri. Meni na ljubo je za Nedeljo Urban pristal na nekoliko krajšo smer, kajti popoldan sem želela iti še na ledenik. Ob 6 uri zjutraj pa kruto spoznanje, da zunaj pada nenapovedan dež. Vseeno sva se z gondolo povzpela na ledenik in se tam v družbi kapelj in vetra povzpela na bližnji vrh.

Zvečer sva se udejstvovala kot profesionalna vremenarja pri iskanju suhe skale za nove plezalne podvige, a menim, da je tudi Trontelj nebi našel, saj je bil dež napovedan za čez pol Evrope. Predčasno sva zato pospravila opremo in odhitela domov.

Rok in Doroteja (ter ostali)

1 2 ►

Kljub petkovem dežju smo v soboto šli z Marušo in Nejcem poskusit s srečo, če se je skala že posušila. Celotna smer je bila suha in skala solidna, tako da smo brez večjih težav poplezali do vrha – luštna smer za po šihtu. Levo od smeri smo videli čisto nove svedrovce, gre za novo navrtano smer Violinica – jo bo treba probat!

V nedeljo sva z Urbanom plezala Steber revežev v Veliki Mojstrovki. Na dostopu je potrebno prečiti manjše snežišče, v smeri pa snega ni več. Po dobri uri prideva pod steno, kjer vidiva, da sta s plezanjem pričeli ravno že dve navezi. To pomeni uro čakanja, ki sva jo izkoristila za malico. Kljub zgodnjem vstajanju vstopiva v smer šele okoli 11. ure. Prvi cug je bil še moker in kljub prijetnim temperaturam me je spet zanohtalo. Na štantu se odločiva, da se bova razvezala in lažji svet nadaljevala brez štrika, saj sva želela pridobiti nekaj na času. Po dobrih 100 metrih se zopet naveževa in zaman iščeva štant oziroma nadaljevanje smeri. Končno najdeva en klin, urediva sidrišče in nadaljujeva s plezanjem po dokaj krušljivi plati ter dohitiva navezo pred nama (AO Radovljica). Ne preostane nama drugega, kot da čakava, da bosta odšla naprej. Sledilo je poplezavanje po prečki v desno, tako da sva verjetno splezala težjo desno varianto po platah (V-). Sledila sva navezi iz Radovljice, ko naju kar naenkrat vprašata, če midva veva, kdaj moramo zaviti levo v prečko. Bili smo na štantu z dvema rdečima klinoma, ko se spomnim, da sem prebrala, da tu ne smeš zgrešit. Nam nami je bila lepa zajeda in suvereno plezamo naprej. Pridemo do nabitega štanta, v njem pa trije prusiki – verjetno smo falili. Po telefonu iščem shranjen opis, in ja – pri rdečih klinih je potrebno zaviti levo v prečko in ne naravnost v zajedo. Sledi abzajl in nadaljevanje smeri. Po res dolgi in lepi prečki sledi še en detajl smeri, ki pa je dobro nabit – v njem je tudi zagozden frend in pa dva relativno nova kompleta. Še trije lažji cugi do vrha in okoli pol 8h smo na vrhu. Hitro pospravimo stvari, Radovljičana jo odkorakata hitro proti Vršiču, midva pa tudi kolikor hitro dajo moja kolena za njima. Do avta prispeva ravno dovolj zgodaj, da sva v Erjavčevi še dobila nekaj za pogasit žejo 😉 .

Smer je lepa, mestoma krušljiva in kljub povprečni oceni IV+ po mojem mnenju na nekaj delih kar konkretna. V spodnjem delu je manj nabita in pri večini štantov je potrebno zabiti klin ali pa sam urediti sidrišče. Lahko pa potrdiva, da se v smeri hitro zgubiš 😉 .