Avtor: Doroteja Brgant

V soboto smo z Marušo, Nejcem (AO Bohinj) in Gregom (AO Radovljica) raziskovali bohinjske konce. Dostop do planine Krstenice je minil hitro, ko pa smo se po navodilih GPS-a odločili za ‘bližnjico do stene’, smo se kmalu znašli v labirintu ruševja (pri sestopu smo spoznali, da bi bila navadna pot veliko hitrejša). Ko smo prišli pod steno, so se začeli zbirati oblaki, kratke rokave so zamenjale bunde. Plezanje je bilo v slogu zabijanja in izbijanja klinov ter gretja prstov v žepih in rokavicah, saj so nam kmalu začele družbo delati tudi snežinke. Proti vrhu se najde tudi flanka snega, smeri pa so bile sicer suhe. Strinjali smo se, da je po večini skala kar naložena, smeri pa primerne za začetnike, saj je orientacija v steni enostavna. Bolj kot frendi pridejo v poštev klini, velikokrat se je že pri ‘lepem petju klina’ na koncu odtrgala cela luska.

Plezali smo: Kaminska smer, Levi steber in Šolska smer

Danes smo z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) plezali Pokljuško smer. Celotno smer je rosilo in nohtalo v prste. Sama smer niti ni krušljiva, ampak za moje pojme je svedrovcov bore malo in kakšen frend pride prav. V prvem cugu je tudi na frišno zabit jeseničan. Na sestopu smo videli da sta Pstuh in Pocar še deloma v snegu, tamkajšnja naveza je abzajlala izpod snežišča sredi stene. Pri avtu se je že ulil dež.

Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.

Včerajšnji prvoten plan (Rosennock) je bil zaradi premalo snega skenslan, zato je kot plan B padel Stubeck. Večina hriba je trd poledenel sneg, nekaj delov pa napihanega snega – fajn za smučat. Snega je na začetku le še za vzorec, naprej gor pa še zadosti. Klasično od polovice poti pa do vrha močan veter zato na vrhu le hitra slikca in brž nazaj v dolino.

Po dilemi, kako izkoristiti lepo nedeljo, sva se na koncu z Urbanom odpravila smučat na dobrih 100 km oddaljen Königstuhl. Parkirala sva šele okoli 12. ure, tako da sva večino smučarjev srečevala le na poti navzdol, sva pa bila zato na vrhu sama. Po prvi uri švicanja sva na vrhu vendarle morala obleči vetrovko. Smučarija na vrhu prijetno poledeleno, kasneje pa nekaj pršiča – Urban užival, jaz pa … jamrala s pekočimi stegni, saj je bil to prvi turni smuk zame. Padla nisem, se je pa lahko zato Urban vseeno zabaval v opazovanju štorastega zavijanja (in preklinjanja).