V nedeljo sva šla z Gregom v meni še nepoznane konce – Bele vode – splezat smer Severni raz v Visoki Beli špici.
Ideja je na žalost zrasla prepozno zvečer, tako da sva morala dostop dolg dobrih 1000 m narediti v nedeljo, sicer bi verjetno šla prespat v bivak, kjer ti družbo delajo številčni kozorogi in gamsi. No pa saj 2 ure dostopa tudi ni prehudo v tako lepih koncih?
Prideva pod steno, se počasi zrihtava (v prvem cugu sta bila namreč že 2 Italijana) in Grega začne s prvim cugom. Zaslišim ‘varujem’ in sama začnem s plezanjem. Po 10 metrih smeri ne čutim več prstov na rokah, niti kompleta ne morem sestavit. Derem se Gregu, da bom počivala. No odnohtavanje je trajalo 15 minut, ko prsti začnejo končno dobivati normalno barvo. Zborbam do štanta, kjer vprašam Grega, če bo lahko sam preplezal smer kot prvi. Gregu ni problem, jaz pa se preobujem v čevlje in preostanek smeri preplezam v njih in rokavicah. Italijana mi pri mojem mrazu in ideji ‘čim prej na vrh’ nista ravno pomagala, saj sta štantala na vsakih 15 metrov, tako da sva jih v 4. cugu prehitela po levi varianti.
No sicer pa smer ena sama poezija, kompaktna skala, nekaj klinov in navrtani štantje. Sonce naju je pozdravilo šele na vrhu. Za spust izbereva možnost abzajlanja, kjer se pri prvem zatakne štrik. Hvala Grega za prusikarjenje’. Sledita še 2 abzajla, saj sva nato raje abzajlala samo z eno polovičko. In seveda, štrik se spet zatakne pri tretjem. Tokrat je gorenjska trma zmagala, tako da sva štrik rešila s silo in pomočjo nekaj sočnih kletvic. Sledil je še sestop do avta, kjer ti žejo pogasi voda ob poti in čas pa skrajšajo lepi razgledi na vse strani.
