Že v sredini tedna je pregled vremenske napovedi obetal nekaj sončnih žarkov čez vikend. Brez večjih zapletov smo v četrtek potrdili sobotno skupinsko turo. Prvo z novimi tečajniki. In tako smo šli …
Zbralo se nas je 15, med njimi sva bila sveže dva tečajnika. Kljub svežim jutranjim temperaturam se nam je obetal lep sončen dan. Drugi ovinek proti Vršiču je bila naša izhodiščna točka. Sledilo je še zadnje preverjanje potrebne opreme in že smo se podali po gozdni poti navzgor. Gorazd je kot poznavalec poti in terena prevzel načelo skupine in držal tempo, ki nas je vse hitro pogrel. Preden smo se podali na prečenje grebena smo “skočili” na Škrbinjek kjer je sledila prva skupinska fotka in vpis v knjigo. Po isti poti nazaj do sedla in začel se je razgiban greben, ki nas je vodil čez Mali Kumleh, Veliki Kumleh do Kumlehove glave, ki je bila najvišja točka dneva. Tisti ki se niso okrepčali že na prejšnjih Kumlehih so si tukaj privoščili malico – kar je bila za nekatere lepa motivacija. Nekje je bilo slišati stavek: “sendvič si narediš, ko greš bivakirat, na enodnevne ture se ga ne nosi”, kljub temu smo si ga nekateri privoščili – rabimo še malo da se navzamemo “alpinističnih navad prehranjevanja” 😉 Kot zadnji vrh nas je čakal še Visoki Mavrinc kjer je sledil še zadnji vpis v knjigo in skupinska fotka.
Greben nam je dan popestril z različnim tereni tekom prečenja. Od zasneženih predelov, ruševja, šodra do skale, ki je bila na sončnih predelih prijetno topla (senčnih raje ne bom preveč omenjala). Nekaj prijetnih lokacij je ponudilo odlično mesto za martinčkanje, ki smo ga dobro izkoristili. Vzponi in spusti se ves čas izmenjujejo zato po poti ni bilo veliko časa, da bi razmišljali da nam je vroče ali da nas zebe.
Ker je bila skupina prijetno velika različnih debat ni zmanjkalo, kljub temu pa je bila na potrebnih delih pozornost usmerjena na korak tečajnikov. Po uspešnem zaključku je sledila še skupna evalvacija ture.
Talo s sendvičem si je pa vredno zapomnit