Med vožnjo iz tabora v Švici sva z Mašo klepetali o odpravi za obletnico ferajna in o potencialnih lokacijah. Med njimi je bil kanjon Verdon.
Z Markom imava kombi spakiran, nad vremensko napovedjo se ne moreva pritoževati. S Čarotom in Nino se dobiva v Dolomitih kje odplezamo dve smeri (prelaz Falzarego in prelaz Giau), nato naju pot vodi skozi Finale di Ligure, Monako in Nico kjer se končno posloviva od avtoceste in vstopiva v svet kanjonov in naravnih parkov. Težko je dojeti kombinacijo 25 stopinj, borovcov in nadmorske višine 1300m, ampak se ne pritožujeva.
Prispeva v La Palud v bližini Routes des Cretes. Zaenkrat se orientacija kanjona še nalaga. Zasledila sva da so ocene smeri podobne kot v Anića Kuku. Posledično se odločiva za eno bolj markantnih smeri v kanjonu, ki spada še v kategorijo lažjih smeri v sektorju Les Dalles Grises. Zaradi orientacije smeri se nama zjutraj ne mudi, opisi opozarjajo na gnečo pri abzajlu – večina smeri v kanjonu je dostopna le tako.
Prideva malo čez 12. uro in se v senci še dobro načakava, da prideva na vrsto. K sreči sva izbrala še back-up možnost, ki nama je zaradi gneče prišla zelo prav: Cocoluche.
Po plezanju imava še čas za panoramsko cesto Routes des Cretes katere panoramske točke so pogosta izhodišča za smeri na tej strani kanjona. Ob enem pa špegava tudi proti eni od petih 9c smeri na svetu, DNA.
Naslednji dan zaideva k jezeru Lac de Sainte Croix v sektor Crete des Vernis (centre), smer Epron des Venellois. Svojevrstna mera trpljenja v katerem uživamo, s pogledom na konec kanjona v katerem se čez dan “sprehajajo” pedolinoti, kanuji in drugi turistični čolnički. Prva dva cuga smeri sta dostopna z abzajlom – se pa res lepa plezarija začne šele za tem. Popoldan sledi obisk vasi Moustiers Sainte Marie (za vse ljubitelje keramike, tradicionalne francoske kulinarike in lepih razgledov).
Dan počitka je namenjen obisku sektorja z 9c smerjo in najemu kanuja. Zvečer se vrneva na Routes des Cretes, ker naju tam čaka še tretja smer: Jardin des Suisses – Robin de Jouvence. Ponovno dostopna z abzajlom: zadnja dva se s kanček iznajdljivosti lahko poveže, se pa s tem izpusti dokaj filmski kader spusta. Smer je konstantna in za svojo oceno (6b+) kar težka.
Vse smeri so opremljene. Poleg prvega dneva plezanja v smereh nisva srečala ljudi, se pa tekom vožnje in zadrževanja v La Paludu najde kar nekaj plezalcev. Ocene so na mestu in jih ni za podcenjevat. Za večji izbor smeri potreben nivo vsaj 6a. Ena večjih prednosti je različna usmeritev sten, tako se lahko izogneš močnemu soncu saj je čez dan še vedno vroče, noči pa so hladne. Spala sva večinoma v kampih, ki jih je v okolici kanjona in jezera kar nekaj, nad cenami se ne pritožujeva. Vračava se čez Briancon (z mislijo na Ailefroide) in Turino.
V tednu dni je bil tempo z 12-urni vožnjo v eno smer kar hud. Da se pot malo razdre, bi bil optimalen 2-tedenski dopust in postojanke na zgoraj omenjenih lokacijah.
