Malo sem pozen z objavo pa vseeno. Po optimističnem začetku zime sem bil že malenkost sit Viševnikov, Klekov, Dovških Bab in podobnih kucljev. Porodila se mi je ideja, da se podam za Cmir. Še isti večer kolega ob pivu “prijateljsko nategnem” da bo verjetno ful dobr za smučat in hitro se je odločil da se mi pridruži.
Cesta je bila zaprta a urejena do Peričnika, naprej pa peš. Snežne razmere so bile raznolike. Skozi gozd je bil sneg rahlo predelan a večinoma pršič. Nad gozdno mejo pa vsega po malo. Nekaj napihanega, malo kložasto, naslednjih 10m pršič, nato skorja, po nekaj korakih spet napihano. Kljub temu se brez težav najde prehode. Gladko in brez težav sva dosegla sedlo za Cmirom in se složno ter hitro odločila, da do begunjskih vratc ne bova nadaljevala, snega je bilo premalo za najin okus.
Na novo pridobljeni čas sva izkoristila za nastavljanje soncu, saj je razen vrhnega dela celotna tura poteka po senci. Sledil je spust v dolino. Glede na razmere je bila smučarija kar dobra, le po gozdu je bila potrebna večja mera previdnosti saj je bilo snega ravno dovolj, da je še bilo smučljivo.
Zadovoljna sva prismučala do avtomobila. Pri Danici ob pivu sva sklenila, da ko ga pade še kakšen meter turo ponoviva in mogoče vključiva v plan spanje v Staničevi koči ter kak dodaten vrh.
Urban in Vid
