Hudičev steber v Prisanku

V torek 21.7.2020 sva se s Prezlam dpravila v še eno od smeri, katero imam ugledano že od tečajniških dni. Ob pol šetih parkirava avto in zarineva po Hanzovi poti proti stebru. Pod vstopom v smer se nahaja snežišče, katerega prebrodiva brez večjih problemov, nato hitro smukneva v zgornjo špaltno in že plezava na prvi štant, na polici nekaj metrov nad tlemi.

Prvih 5 cugov je res lepih. Dobra razgibana plezarija, tudi skala drži. Nato sledi kar nekaj cugov lahke plezarije po šodru, zadnja tretjina smeri pa se ponovno postavi pokonc, izstop pa je še posebej zanimiv. Dan je bil lep in domov se nama ni mudilo, dokler nisva bila že na pol poti navzdol ko se je naenkrat pooblačilo in če bi bila le 2 minuti kasneje pri avtu kot drugače bi naja napralo kot mačka 🙂

Z orientacijo nisva imela težav, vendar ima velike zasluge za to avstrijska skica (plezanje.net) katera res nazorno pokaže vse kar je treba vedeti.

DKV v Velikem Draškem vrhu

Evo pa sva jo dočakala. Smer katero sem imel zadaj nekje v glavi odkar sem postal tečajnik, v nedeljo 5.7.2020 pa sva jo z Dorotejo končno preplezala.

V Krmo sva se odpravila kakor se za resne smeri spodobi in sicer (pre)zgodaj zjutraj. Na prekrasnem dostopu srečava še Tržiško navezo, s katerima smo skupaj prišli do stene. Sledil je instant zajtrk in kmalu zatem je po dolini že odmevalo žvenketanje železja za pasom. Tržičana sta naju prijazno spustila naprej, tako zarineva v začetno zajedo. Kar vredu plezarija za ogrevanje nato pa sledita 2 lahka cuga in že smo na detajlu. Smer je logična, lepa in dobro nabita. Doroteja zarine naprej in takoj ko se sprijazne, da kdaj je pač lažje če daš noge narazen, prepleza detajl brez večjih težav. Lepa plezarija sledi vse do vrha le v zadnjem cugu ter izstopni grapi je pač podrtija, a zaradi lepih razgledov se da na vse to pozabit.

Ker se še nisva spoznala z vsemi bližnjicami čez Tošc sva jo obrala po regularni poti na Bohinjska vratca in nazaj v dolino ter prijetno utrujena padla v posteljo.

NAVEZA IN NJUN ŠTRIK ali KO PO DEŽJU POSIJE SONCE

Na deževno sobotno jutro vrževa z Dorotejo ruzake in štrike v avto ter se odpeljeva v Kamniško Bistrico.  S težkimi štriki na ruzakih se znajdeva pod jugovzhodno steno Planjave, sonce vedno bolj prodira skozi oblake, meglice pa se poigravajo med vrhovi. Štrike premečeva pod Smerjo Humar-Škarja, narediva še požirek cedevite in že zarineva v steno. Po tekočem prvem cugu se v drugemu štrik po nekaj metrih zatakne. Sledi pester repertoar sočnih kletvic, na kar iz za ovinka zaslišim ‘klinc pa ta štrik, jst bom štantala’. Ne preostane mi drugega, kot da sam poberem štrik in krenem za njo. Ko se odštrikava, so ostali cugi leteli kot po maslu in že se znajdeva tik pod vrhom smeri. Tu pa štrikamo skupaj s kar nekaj ostalimi navezami iz sosednjih smeri, ob tem pa me spreletavajo spomini gužve spomladanske Paklenice. Zaradi Dorotejinega štrikanja (beri: uvidevnosti) na štantu spustiva naprej navezo z druge smeri. Ker le ta štrika še dlje, sam potegnem do vrha. V močnem vetru pospraviva opremo in zvijeva štrike ter pojeva zaslužen sendvič. Sledi še korakanje do avta – zopet s štriki na hrbtih – a sedaj že v močnem soncu.

Igličeva smer v Mali Rinki

V sredo 28.8.2019 sva se z Dorotejo odpravila v Logarsko dolino, da bi preplezala staro klasiko. Za oba je bil to prvi vzpon v Kamniških zato se zaradi samega vzburjenja sploh ni bilo problem zbuditi ob 3:45 zjutraj (no, odvisno koga prasas). Dostopala sva mimo slapu na Okrešelj in minilo je kar hitro dokler se nisva znašla v serpentinah nad gozdno mejo proti Turskemu žlebu, tam so naju že začeli božati prvi sončni žarki. Medtem ko sva si ogledovala smer, bolj kot sva jo gledala, bolj se nama je oddaljevala in vedno bolj zašvicana sta postajala najina čela. No naposled sva bila le pod steno kjer pa je iz zajede po kateri vstopiš kar curljalo, zato sva prve 4 metre obkrožila po desni, od tam pa je plezarija postala prava poslastica. Celotna smer lepa in kar nabita, le v kaminu rahlo krušljiva, ampak ko enkrat vstopiš v plate nad kaminom je vse pozabljeno. Na vrhu je sledila tezko pricakovana malca, 5 minut pocitka ob lepem razgledu potem pa nazaj v dolino. Ob sestopu sva ves čas ugotavljala, da sva bila zjutraj res zaspana saj sva si na vsakih nekaj minut po poti dol zastavljala vprasanje “a se ti tega od zutrej spomnes”. Kljub temu sva uspešno pricokljala do šanka kjer je sledila temeljita ter strokovna analiza ture 🙂

Teranova smer v Kamniških

Danes sva se z Prezlam odpravila na najino prvo skupno snežno smer. Po priporočilih parih udeležencev preteklega sestanka AO ter preudarnemu premisleku o razmerah sva bila prepričana da bo Teranova smer odlična izbira. Ko sva hodila proti vstopu se je počasi začelo daniti vendar se nama je zdelo, da so bile temperature že kar tople. Kljub temu sva nadaljevala in se podala v prvi cug. Sneg je bil skozi celotno smer kompakten, držal je dobro, videlo pa se je da je smer kar veliko plezana. Brez težav sva dosegla vrh smeri in se po žrelu spustila nazaj v dolino.