Po dolgi turistični sezoni se mi je končno nasmehnila sreča in dobil sem frej. Po slabih dveh mesecih sem se končno spet odpravil plezat. Z Dorotejo nisva razmišljala dolgo kam greva, saj sva imela neporavnane račune z Zahodno zajedo že iz lanskega leta. Tokrat pa se je vse poklopilo: skala suha, vreme popolno, štart zgoden, a kljub temu sva obračala že na parkirišču v Vratih. Klasično v mojem stilu sem nekaj pozabil doma, tokrat je bilo to kladivo. Hiter skok nazaj na Jesenice in ob 6:30 sva krenila proti Luknji.
Na vstopu v smer naju je pričakala še družinica gamsov, a se niso pustili motit. Midva pogledava še zadnjič na skico in se po hitrem postopku spraviva v steno. Smer se je začela zelo lepo. Dobra plezarija po kompaktni skali in lahka orientacija. Po 400m se smer pridruži Jugovemu stebru, kjer orientacija postane malo zahtevnejša in skala mestoma veliko bolj krušljiva. Glede na to, da je Zajeda veliko plezana, sva vseeno rabila kar nekaj klinov in tudi cel set metuljev je prišel prav. Drugi del smeri se konča s preduhom na koncu kamina in sprehodom čez gladke plošče. Od tu naprej pa čez Zlatorogove police. Po policah sva sledila možicem in se držala opisa, tako se nisva odcepila levo že v prvi graben navzgor, temveč v drugega, ki je bil šodrast a na pogled najširši in najlažje prehoden. 10m pod vrhom grabna se desno nadaljujejo police na katerih ponovno stojijo možici. Vstop na polico ni najlažji, zato sva tam pustila tudi klin. Po 20 metrih sva naletela na še en izpostavljen prehod, nato pa so se težave zaključile. Slediva še manj težavnemu prehodu do Bambergerjeve poti po policah, na katerih se je še vedno našel kak možic. Ta sestop se nama je zdel veliko manj izpostavljen v primerjavi s tistimi, ki sva jih zasledila od najinih predhodnikov.
Utrujena in vesela sva v mraku in kasneje v trdi temi sestopala čez Plemenice. Tura je bila dolga in naporna a vzpon je bil lep in nepozaben.
Ker nateg so teli izstopi iz smeri, če piše daj 400 + 300 ne more bit poj še kr enih 300 po šodru zravn (D. Brgant 2022).