Avtor: Urban Nagode

Končno je tu. Po delovnem poletju sva z Dorotejo le pričakala dolgo planirani dopust po Balkanu. Prvoten plan je s kombijem prepotovati od Slovenije pa do juga Albanije.

Prva postaja – Biokovo. Po celodnevnem natepavanju slovenske in hrvaške avtoceste se ob sončnem zahodu ustaliva na robu neke male vasice, kjer najdeva primeren kraj za prenočitev. Naslednje jutro se zapodiva v steno Vrisove glavice. Po dveh splezanih smereh se nama je od sonca že orng bledlo, zato za naslednji dan izbereva malo bolj senčno smer Zapadna vrata v hribu Šibenik. Dolg dostop, krasno plezanje in še daljši sestop so naju primorali, da sva Hrvaško zapustila en dan kasneje.

Druga postaja – Kanjon Tijesno blizu Banja Luke, kjer letno poteka tudi festival Drill and chill. Na kratko: dobra, a ne najlažja plezarija in prijazni domačini. Dostop do smeri je bil spust z vrha kanjona in že to je bil pravi projekt, a nama je uspelo. Plezarija po smeri Pinocchio nazaj na vrh pa je potekala gladko in uživantsko. Sledili so dnevi slabega vremena, zato sva plezališči Kameni most in Balagaj obiskala samo z marelo. Po tednu dni si v Mostarju privoščiva prvi tuš. Vreme se ne izboljšuje, zato nadaljujeva proti jugu.

Tretja postaja – Kotor. Deževne dni si krajšava z izleti do NP Lovčen, Skadarskega jezera in vzponi na okoliške kucle. Po slabem tednu dežja je končno spet na sporedu plezanje – Mrčeve grede. Tu so naju presenetili številni svedrovci, narejenih je veliko več smeri kot sva pričakovala. Stena je majhna a plezarija ni švoh. Optimistično se nato naslednji prestaviva na izhodišče na višini 1600m, saj sva želela plezati v severni steni hriba Subre kjer je kar nekaj slovenskih smeri. Po 3 urah in 1000 višincih dostopa stežka obrneva zaradi mraza oz. vetra. Kasneje se je odločitev izkazala za eno boljših, saj je tokrat namesto dežja začela padati sodra. V trenutku, ko se vrneva nazaj do kombija pa spet posije sonce (edn naja j**e). Kar malo razočarana zaspiva. Naslednji dan je sončen in splezava smer Četrti kamen od sonca, nato pa se skleneva, da je čas za odhod.

Četrta postaja – Albanija. Vreme nama je kar pošteno spremenilo plane, tako sva morala iz prvotnega plana črtala celotni severni del Črne Gore in Albanije in se držala bližje obali. Ker nimava največ podatkov o tamkajšnjem plezanju se odločiva, da obiščeva edini Climbing gym v državi. Tam dobiva glavno informacijo, da se informacije za vodniček še zbirajo. Tako se prepuščena sama sebi najprej odpraviva v plezališče Bovilla. Frikava ravno toliko, da pika poči in skleneva, da se odpraviva na jug, kjer sva prepričana, da naju čaka boljša skala. Tako prideva do kanjona Gjipe. Tam pa: dež, sonce, divji psi, plezanje, kopanje, mafija in lepe peščene plaže. Dežja/sonca je bilo ravno toliko, da sva se tudi tu lahko le nafrikala. Po še eni “optimistični” vremenski napovedi se odločiva, da podaljšava še južneje.

Peta postaja – Grčija. V Meteori naju je sonce le pričakalo. Po nekaj urah vožnje se utaboriva med konglomeratnimi stebri. Naslednje jutro se vzhičena že zapodiva v njih. Na začetku se je bilo treba skoraj na novo naučiti plezati, a hitro sva postala pogumna, a ko so v cugu le trije svedrovci, dobi izraz navrtana smer drugačen pomen. Vseeno izkoristiva dobro vreme in splezava kar nekaj smeri. Dopust gre proti koncu in počasi se vračava domov. Obvezno pa se za piko na i ustaviva se še v Tulovih gredah in Paklenici.

Vreme nama je kar zagodlo, a izkoristila sva kar sva lahko. Splezala, videla in doživela sva kar nekaj, a se strinjava, da se bo treba še vrniti.

Urban Nagode
Doroteja Brgant

1 2 ►

V torek 21.7.2020 sva se s Prezlam dpravila v še eno od smeri, katero imam ugledano že od tečajniških dni. Ob pol šetih parkirava avto in zarineva po Hanzovi poti proti stebru. Pod vstopom v smer se nahaja snežišče, katerega prebrodiva brez večjih problemov, nato hitro smukneva v zgornjo špaltno in že plezava na prvi štant, na polici nekaj metrov nad tlemi.

Prvih 5 cugov je res lepih. Dobra razgibana plezarija, tudi skala drži. Nato sledi kar nekaj cugov lahke plezarije po šodru, zadnja tretjina smeri pa se ponovno postavi pokonc, izstop pa je še posebej zanimiv. Dan je bil lep in domov se nama ni mudilo, dokler nisva bila že na pol poti navzdol ko se je naenkrat pooblačilo in če bi bila le 2 minuti kasneje pri avtu kot drugače bi naja napralo kot mačka 🙂

Z orientacijo nisva imela težav, vendar ima velike zasluge za to avstrijska skica (plezanje.net) katera res nazorno pokaže vse kar je treba vedeti.

Evo pa sva jo dočakala. Smer katero sem imel zadaj nekje v glavi odkar sem postal tečajnik, v nedeljo 5.7.2020 pa sva jo z Dorotejo končno preplezala.

V Krmo sva se odpravila kakor se za resne smeri spodobi in sicer (pre)zgodaj zjutraj. Na prekrasnem dostopu srečava še Tržiško navezo, s katerima smo skupaj prišli do stene. Sledil je instant zajtrk in kmalu zatem je po dolini že odmevalo žvenketanje železja za pasom. Tržičana sta naju prijazno spustila naprej, tako zarineva v začetno zajedo. Kar vredu plezarija za ogrevanje nato pa sledita 2 lahka cuga in že smo na detajlu. Smer je logična, lepa in dobro nabita. Doroteja zarine naprej in takoj ko se sprijazne, da kdaj je pač lažje če daš noge narazen, prepleza detajl brez večjih težav. Lepa plezarija sledi vse do vrha le v zadnjem cugu ter izstopni grapi je pač podrtija, a zaradi lepih razgledov se da na vse to pozabit.

Ker se še nisva spoznala z vsemi bližnjicami čez Tošc sva jo obrala po regularni poti na Bohinjska vratca in nazaj v dolino ter prijetno utrujena padla v posteljo.

Na deževno sobotno jutro vrževa z Dorotejo ruzake in štrike v avto ter se odpeljeva v Kamniško Bistrico.  S težkimi štriki na ruzakih se znajdeva pod jugovzhodno steno Planjave, sonce vedno bolj prodira skozi oblake, meglice pa se poigravajo med vrhovi. Štrike premečeva pod Smerjo Humar-Škarja, narediva še požirek cedevite in že zarineva v steno. Po tekočem prvem cugu se v drugemu štrik po nekaj metrih zatakne. Sledi pester repertoar sočnih kletvic, na kar iz za ovinka zaslišim ‘klinc pa ta štrik, jst bom štantala’. Ne preostane mi drugega, kot da sam poberem štrik in krenem za njo. Ko se odštrikava, so ostali cugi leteli kot po maslu in že se znajdeva tik pod vrhom smeri. Tu pa štrikamo skupaj s kar nekaj ostalimi navezami iz sosednjih smeri, ob tem pa me spreletavajo spomini gužve spomladanske Paklenice. Zaradi Dorotejinega štrikanja (beri: uvidevnosti) na štantu spustiva naprej navezo z druge smeri. Ker le ta štrika še dlje, sam potegnem do vrha. V močnem vetru pospraviva opremo in zvijeva štrike ter pojeva zaslužen sendvič. Sledi še korakanje do avta – zopet s štriki na hrbtih – a sedaj že v močnem soncu.

V sredo 28.8.2019 sva se z Dorotejo odpravila v Logarsko dolino, da bi preplezala staro klasiko. Za oba je bil to prvi vzpon v Kamniških zato se zaradi samega vzburjenja sploh ni bilo problem zbuditi ob 3:45 zjutraj (no, odvisno koga prasas). Dostopala sva mimo slapu na Okrešelj in minilo je kar hitro dokler se nisva znašla v serpentinah nad gozdno mejo proti Turskemu žlebu, tam so naju že začeli božati prvi sončni žarki. Medtem ko sva si ogledovala smer, bolj kot sva jo gledala, bolj se nama je oddaljevala in vedno bolj zašvicana sta postajala najina čela. No naposled sva bila le pod steno kjer pa je iz zajede po kateri vstopiš kar curljalo, zato sva prve 4 metre obkrožila po desni, od tam pa je plezarija postala prava poslastica. Celotna smer lepa in kar nabita, le v kaminu rahlo krušljiva, ampak ko enkrat vstopiš v plate nad kaminom je vse pozabljeno. Na vrhu je sledila tezko pricakovana malca, 5 minut pocitka ob lepem razgledu potem pa nazaj v dolino. Ob sestopu sva ves čas ugotavljala, da sva bila zjutraj res zaspana saj sva si na vsakih nekaj minut po poti dol zastavljala vprasanje “a se ti tega od zutrej spomnes”. Kljub temu sva uspešno pricokljala do šanka kjer je sledila temeljita ter strokovna analiza ture 🙂