Nakoliko pred začetkom poletja, ko so koronastvari začenjale izgledati obetavneje, smo se začeli poigravati z idejo imenovano Durmitor. No pa je vse skupaj kmalu začelo plavati po vodi, mi pa smo začeli pogledovati severneje. Katarina je iz neke omare na odseku, kjer prebiva alpinistična literatura, privlekla vodniček Kletterarena Dachstein in ideja je kmalu dobila novo ime.
Nik je bil takoj za, Doroteja in Urban pa sta kanila pripeljati se nekaj dni kasneje. Odrinili smo v soboto (25.7.) popoldne in par ur kasneje že kovali načrte za prihodnji dan. Odpravili smo se v Türlspitz, v smer SO-Verschneidigung (5). Pred nami sta plezala en silno skuliran vodnik in njegova klientka. Vendar sta po dveh raztežajih obrnila. Namreč še preden smo se uspeli navezati, so padle prve kaple dežja. Pa smo vseeno plezali; dva raztežaja sta bila dovolj za pokušino. Sestop je po kratkem spustu tekel mimo plezališča Alpinschul Klettergarten, kamor so nas za dobre pol ure zvabile silno zanimive plate. Do avta nismo prišli prezgodaj, saj se je kmalu utrgalo nebo.
V ponedeljek smo se namenili v dobro uro oddaljen Gossau oziroma nad jezero Gossausee na Brentenkogel. Po precej hitrem, okrog dve uri trajajočim dostopu po cesti, skozi rušje in visokotravje, smo stali pod ploščami smeri Gosausee Triathlon (4-5+/6-), dasiravno smo imeli čevlje mokre skoz in skoz zavoljo padavin dan poprej. Plezanje po prav tako mokrih žlebičih in škrapljah nam je nekoliko načelo moralo, vendar je bila vodnatost smeri obratnosorazmerna s pridobljeno višino. Smer je bila navrtana precej skopo, in običajno svedra ni bilo, kjer bi ga pričakovali. Po preplezanih 400 m se nam je ponudil kolikor toliko udoben pobeg iz smeri, ki smo ga veselo izkoristili. Prebili smo se do poti in ko so se sence že začele daljšati, smo na obali jezera nazdravili lepemu dnevu.
Torek je potekal v znamenju počitka. Zato smo izkoristili ugodnost Sommercarda in se z žičnico odpeljali na Planai. Od tam smo krenili proti gori Krahbergzinken (2134 m). Ta spominja na Viševnik, vsaj kar se tiče zahtevnosti, višine, enostavnosti dostopa in množic, ki se valijo tjakaj. Z bistveno razliko – vsi so bili v gojzarjih. Analiza je bila v gostilni pri zgornji postaji žičnice ob Avsenikovi spremljavi.
V sredo je bilo napovedano slabo vreme s plohami in nevihtani, kar se je kasneje izkazalo za navadno laž. S prvo gondolo (ki je bila zastonj zavoljo Sommercarda) smo se odpravili na Höcher Dachstein (2995 m). Z zgornje postaje gondole smo krenili čez ledenik, nadaljevali po ferati Schuler – Klettersteig in kmalu smo stali na vrhu. Od prvega koraka na ledeniku je preteklo približno uro in 40 minut. Sestop je bil še hitrejši, od ploh in neviht pa ne duha ne sluha.
Zvečer sta se nam pridružila Doroteja in Urban in zjutraj smo krenili proti gori Türlspitz (isti kot prvi dan) in smeri Südwand (4+/5-6), ki naj bi po opisu v vodničku med drugim ponujala tudi Schöne Platte mit Wasserrillen. Smer je bila res lepa. Občasno precej na široko navrtana, vendar z neproblematično orientacijo in lepimi detajli. In kmalu smo stali na vrhu z nasmehi do ušes. Sestop je bil po udobnem melišču, do katerega smo se spustili po vrvi. Tako smo mi trije zaključili, Doroteja in Urban pa otvorila Dachstein Sommer.
V petek sva se z Urbanom odločila, da izkoristiva lepo vreme, zato sva se podala v smer Südwest-Verschneidung (5+, 550m) v hribu Hochkesselkopf (2453m). Na pravljičnem 3-urnem dostopu sva preko travnatih stez, melišča in nekaj ostanka snega prišla pod steno. Smer je bila dobro navrtana, ponudila veliko plat in detajl v kaminu. Kar nekaj cugov sva združila in zato kaj kmalu prišla na vrh. Lepi razgledi so prevladovali nad neprijetnim šodrom pri sestopu. Šele sedaj sva srečala nekaj ljudi. Med korakanjem v dolino s praznimi flašami in ovitki pojedenih frutabel pa so se nama v glavi že prikazovali bolonez-makaroni.
Naslednji dan sva izkoristila za počitek, kopanje in študiranja vodnička za nove smeri. Meni na ljubo je za Nedeljo Urban pristal na nekoliko krajšo smer, kajti popoldan sem želela iti še na ledenik. Ob 6 uri zjutraj pa kruto spoznanje, da zunaj pada nenapovedan dež. Vseeno sva se z gondolo povzpela na ledenik in se tam v družbi kapelj in vetra povzpela na bližnji vrh.
Zvečer sva se udejstvovala kot profesionalna vremenarja pri iskanju suhe skale za nove plezalne podvige, a menim, da je tudi Trontelj nebi našel, saj je bil dež napovedan za čez pol Evrope. Predčasno sva zato pospravila opremo in odhitela domov.
Rok in Doroteja (ter ostali)
