Cornetto di confine =Marchkinkele (2.545m)

*Pozor pravljica!

“A te za tvoj rojstni dan peljem na …..-kelekele?” “Kam?” “Ja na en Kele, poglej link: https://www.tourenfex.at/skitouren/marchkinkele_iv/index.php

In sva se zapeljala v Innervillgraten ter štartala pri žagi pri -15°C. Na začetku sva se pri tabli MARCHKINKELE na Klamperplatzu malo obotavljala, ali levo ali desno: desno po cesti bi se lahko še peljal z avtom kake 200vm, vendar je prostor za parkiranje precej omejen, kot sva opazila pri spustu.  Po parlamentiranju sva zavila levo v dolino potoka Tafinbach, kot da bi šla na Thurntaler Spitze, kjer pa je pot pri tabli zavila čez potok, sva nadaljevala po dolini Oberhofertal vzdolž potoka, nato pa desno, da sva dosegla cesto, ki vodi iz Innervillgratna do Galleralma (1796m). In sva kar hodila in hodila, nakar naju je na srečo kake 100vm više na napačni strani doline zaustavilo podrto drevje in sva se spustila nazaj v dolino, potem pa sledila špuri po dolini, ki je nudila vedno lepše poglede. Po široki kotanji sva premražena končno prišla do sonca na prelazu s hišico iz pravljice, kjer naju je prevzel pogled na snežno belo flanko z vrha. Malo više na grebenu sva srečala prve ljudi –  skupinico z lokalnim vodnikom, ki so se vračali kar po grebenu, zaradi česar me je nekdo skoraj prepričal, da je nevarno spustiti se direktno po flanki:). Ob občudovanju prekrasnih vrhov sva pritacala do vrha, kjer pa se zaradi vetra nisva prav dolgo zadrževala, samo sedeč na mejnem kamnu sem enega prižgala. Na srečo je pribrzel gor še ultralight domačin (po službi), ki je po 50 m izginil direktno navzdol po S pobočju. Zdaj ni bilo več bojazni in sledila je uživancija v pršiču na široki flanki, nato po kanalu, (še vedno v pršiču), pa med redkimi macesni (še vedno po pršiču) do Galleralma, kjer sva se po krajšem sestopu v breg priključila cesti in „odFranzKlammerala“ do naslednjih flank s pršičem čisto do Klamperplatza!!

Res pravljica, ki jo sigurno ponoviva za več dni, ker je po videnem (in nato prebranem) Villgratental resnična turnosmučarska Meka. Tokrat pa se je najina pravljica nadaljevala v gorah moje duše:), kjer pa bo potrebna še precejšnja pošiljka snega za tacanje izven prog.

Na RD praznovanje me je kot vsako leto peljal Roberto:)

“V čisti belini zaigra tišina – korak za korakom – z vetrom drevesa šepetajo – korak za korakom – vrhovi gora se v soncu igrajo -korak za korakom – vso tvojo bit napolni milina – korak za korakom — misli se umirijo in Zen trenutek doživijo.”

 

 

Dodaj odgovor