VRTAČA – PO LEVEM KRAKU IPSILONA

  • Cesta prevozna do Tinčkove koče (občutno potrebno zmanjšati hitrost na predpredzadnjem ovinku, drugače sledi kaj podobnega kot na sliki 1)
  • Skozi suho rušje do sredine melišča brez derez (delno do pretežno kopno)
  • Zgornja polovica melišča pomrznjena
  • Višje v grapi »štapne«
  • čas do vrha 2,5h
  • Sestop po Južni grapi, pa na sedlo Šija

GAIPAHOEHE

GAIPAHÖHE (2192m) – 1h50

  • Snega dovolj od 1. parkirišča v Innerkremsu (cc 1.500nmv) in nevarnost plazov I => direktno po levi do vrha (zelo vetrovno)
  • Blutige Alm koča ne obratuje, ravno tako ne sedežnica
  • Podlaga za smučanje z vrha krasno trda
  • Pod »Krvavo planino« pa skoraj pomladanski srenc
  • Kratka a sladka turca z “možem” za preizkus…

J stena Velikega Koritnika-Creta d’Aip-Trogkofel

V opravičilo za zamudo s prispevkom naj povem, da nihče drug ni imel volje, jaz pa sem morala opraviti z razočaranjem nad samo sabo zaradi svoje neprevidnosti na vrhu, pa sem se potem prav zaradi tega odločila, da spišem par besed.

V soboto ob 7h nas je 7 odrinilo izpred TVD Partizana, pobrali smo še Ksenijo na Dovjem in se ob odpeljali proti Rudnig Alm, vendar so nas cc 1km pred ciljem zaustavili traktorji, ki so zaradi prevažanja živine okupirali cesto, tako da smo jeklena konjička pustili malo nižje. Ker smo hoteli skrajšati dostop, smo namesto po poti lezli po skalcah in se tako do stene dodobra ogreli.

Dani in Čaro sta se zapodila v Wintertraum (6b), ki se je Daniju zdela itak čist u easy, Metod in Uroš sta se lotila Jankota v levem delu  (smer Haensel 5c+), ena damska naveza (Doroteja in Ksenija) in ena malo manj damska (Nanika in Robi) pa smo na sredini stene poiskali na skalo narisan E (4b), kjer se začne najlažja smer v steni, ki pa je posledično tudi malo redkeje navrtana (S2+, medtem ko so težje smeri S2). Prvi svedrovec je precej visoko, potem jih je do konca 3. raztežaja ravno prav, v zadnjem delu 3. raztežaja pa ni nisem našla ničesar in se mi je zdel najtežji:) Zadnji 4. raztežaj je 4a in ima samo 2 svedrovca in pride prav kakšen frend.

Plezarija je krasna, skala je sicer kompaktna, ampak ti vseeno lahko kaj ostane v roki, ane ane Robi;) V zadnjem raztežaju je potrebno kar precej previdnosti, saj se skala precej poslabša. Na srečo je moja nova čelada prestregla kamen in sem izplezala brez proženja. A kaj, ko sem na vrhu na travah med nabiranjem vrvi za spust z vrvjo zapela skalo, ki se je po travi odvalila do stene in čez. S polnimi rokami štrika sem lahko samo še zavpila “pazi skala!” in upala, da ne bo spremenila smeri leta. Pa ga je malo, in je letela precej blizu Ksenije, ki se je abzajlala,  kar je obema povzročilo nočne more. Oprosti Ksenija! Tudi Urošu je izpod noge odletela skala, pa na srečo ni nikogar zadela.

Navdol gre s 4 abzajli, vendar jih z bikolorko lahko združiš v 2.

Ne vem, kako hitro sta plezala Pero in Tina, ampak očitno smo bili mi precej počasni (in “U izi”), da smo splezali samo vsak eno Definitivno bo potrebno še kdaj it.

 

STOLETJE V NŠG

 

Zaradi napovedanega nedeljskega popoldanskega “rock&rolla” v hribih, je bil NŠG s svojim 25 min dostopom do JV stene ravno pravšnja izbira. Zaradi mojega trmastega siljenja v levo, sem v 1. raztežaju porabila malo več časa (sem si btw še Za dva groša fantazije ogledala, haha), povrhu pa mi je trenje pri vlečenju štrika pustilo 2 žulja.  Načelnik je suvereno opravil s platko v 2. raztežaju, ki se nama je zdela precej bolj gladka kot sosednja desna v Juševi, smiselna je bila tudi bližnjica z 2 “frendoma” čez previs v izogib trenju, ki ga ponuja  originalna smer. V 3. raztežaju nisem imela težav z orientacijo, skica na plezanje.net je čisto v redu, navkljub komentarjem, potem se pa težave itak nehajo oziroma postanejo “šodraste” – očitno smer letos še ni bila veliko plezana.
Fletna smerca, ampak jo Juševa definitivno prekaša po lepoti, sva se strinjala načelnik in pišoča.

Cornetto di confine =Marchkinkele (2.545m)

*Pozor pravljica!

“A te za tvoj rojstni dan peljem na …..-kelekele?” “Kam?” “Ja na en Kele, poglej link: https://www.tourenfex.at/skitouren/marchkinkele_iv/index.php

In sva se zapeljala v Innervillgraten ter štartala pri žagi pri -15°C. Na začetku sva se pri tabli MARCHKINKELE na Klamperplatzu malo obotavljala, ali levo ali desno: desno po cesti bi se lahko še peljal z avtom kake 200vm, vendar je prostor za parkiranje precej omejen, kot sva opazila pri spustu.  Po parlamentiranju sva zavila levo v dolino potoka Tafinbach, kot da bi šla na Thurntaler Spitze, kjer pa je pot pri tabli zavila čez potok, sva nadaljevala po dolini Oberhofertal vzdolž potoka, nato pa desno, da sva dosegla cesto, ki vodi iz Innervillgratna do Galleralma (1796m). In sva kar hodila in hodila, nakar naju je na srečo kake 100vm više na napačni strani doline zaustavilo podrto drevje in sva se spustila nazaj v dolino, potem pa sledila špuri po dolini, ki je nudila vedno lepše poglede. Po široki kotanji sva premražena končno prišla do sonca na prelazu s hišico iz pravljice, kjer naju je prevzel pogled na snežno belo flanko z vrha. Malo više na grebenu sva srečala prve ljudi –  skupinico z lokalnim vodnikom, ki so se vračali kar po grebenu, zaradi česar me je nekdo skoraj prepričal, da je nevarno spustiti se direktno po flanki:). Ob občudovanju prekrasnih vrhov sva pritacala do vrha, kjer pa se zaradi vetra nisva prav dolgo zadrževala, samo sedeč na mejnem kamnu sem enega prižgala. Na srečo je pribrzel gor še ultralight domačin (po službi), ki je po 50 m izginil direktno navzdol po S pobočju. Zdaj ni bilo več bojazni in sledila je uživancija v pršiču na široki flanki, nato po kanalu, (še vedno v pršiču), pa med redkimi macesni (še vedno po pršiču) do Galleralma, kjer sva se po krajšem sestopu v breg priključila cesti in „odFranzKlammerala“ do naslednjih flank s pršičem čisto do Klamperplatza!!

Res pravljica, ki jo sigurno ponoviva za več dni, ker je po videnem (in nato prebranem) Villgratental resnična turnosmučarska Meka. Tokrat pa se je najina pravljica nadaljevala v gorah moje duše:), kjer pa bo potrebna še precejšnja pošiljka snega za tacanje izven prog.

Na RD praznovanje me je kot vsako leto peljal Roberto:)

“V čisti belini zaigra tišina – korak za korakom – z vetrom drevesa šepetajo – korak za korakom – vrhovi gora se v soncu igrajo -korak za korakom – vso tvojo bit napolni milina – korak za korakom — misli se umirijo in Zen trenutek doživijo.”