Avtor: Nanika Fajfar

Pri nas ga ni, na avstrijskem Štajerskem ga je preveč, nad Innerkremsom na meji avstrijske Koroške s Štajersko pa ga je ravno zadosti za varno smučarsko turco brez nevarnosti plazov. In smo se odpravili na Gaipahoehe, z brezplačnega parkirišča malo pod Sport Shiffer, preko Blutige Alm. Novozapadlih 15cm pršiča je ustvarjalo idilično zimsko vzdušje, naletavajoči sneg in močan veter pri Blutige Alm  pa sta botrovala izboru vrha, tako da smo se namesto levo na Gaipahoehe zagnali direktno navzgor na Zechnerhoehe, katerega vrh je, tako kot ostali naokoli, precej spihan. Močni sunki vetra so preprečili uživanje na vrhu in po hitrem postopku smo jo ucvrli v dolino. Vijuganja po deviškem pršiču sicer ni bilo v izobilju, je bilo pa krasno peljat tudi po smučišču z naravnim snegom. Pa rdeča lica smo tudi imeli, čeprav ne zaradi sonca, ampak zaradi vetra, haha. Varno, kratko, sladko smo uživali Robert, Maja in pišoča

Nepričakovano povabilo v soboto zvečer in nebeško modro nebo zjutraj sta obljubljala krasno nedeljo in mahnili smo jo na Vršič.

Ker je dostop prekratek, da bi se človek ogrel, nam je ob 8h zjutraj  1. raztežaj Viteške kar malo načel premražene prstne blazinice (identifikacija s prstnimi odtisi verjetno ne bi bila možna), ko pa nas je obsijalo sonce, je bila plezarija zaradi grobe luknjičavosti skale kljub mokroti na nekaterih delih res en sam užitek. Raztežaju 6c smo se izognili v desno – po prečki v Hudo mravljico in se ob 11h že “krepčali” pod vstopom v Zajedo s platami. Že nekaj časa sem si želela ponovno zaplesati s Kekčevo steno, ki mi je lani pomagala do 6-tedenskega mavca in še daljšega mirovanja☹ in sem bila prijetno vznemirjena z rahlim priokusom strahu in treme.

Prva 2 raztežaja sem imela v spominu kot lažja (kot prvi v navezi sta se mi zdela lepša (ha ha, stanje moje vplezanosti ni na nivoju), v tretjem, kjer sem lani po 2. svedrovcu rinila naravnost navzgor, v prepričanju, da vidim naslednji svedrovec, pa sem tokrat poslušno sledila Božotu in Lidiji, desno okoli “buhtla”, potem pa sledi lepo poplezavanje po razu do 3. Štanta. In bolj kot sem preučevala steno z raza, manj mi je bilo jasno, kako in zakaj sem takrat rinila v levo.  However, ko smo bili že spodaj na melišču, je Božo opazil še enega takega “levaka”, ki pa mu je očitno uspelo brez padca premagati direttissimo varianto 3. raztežaja)

Zadnja dva raztežaja lepe plataste plezarije je Božo združil v enega in kmalu smo bili na vrhu, pa še hitreje na koncu 1. abzaila, od koder se je Božo kavalirsko vrnil do vstopa po nahrbtnike, midve z Lidijo pa sva bili kot bi mignil pri cesti – pri sestopu se je pokazala relativnost časa:)

Iz dna srca sem hvaležna Božotu in Lidiji, da sta mi včeraj uresničila željo popravnega plesa z Zajedo, čeprav kot 3. v navezi,  tako da sem glede na svoje ne ravno zadovoljivo splošno stopnjo fizične pripravljenosti vseeno “ultraUeber contenta”.

Res smo se fajn imeli, še slikat ni bilo dovolj časa:)

3 ženske smo se v nedeljo zjutraj odločile,

da se bomo v J steno Prisanka zakadile.

15 min od Tičarice nas je čakal preizkus za želodčke v obliki crknjene ovce,

nato smo se uspešno izognile snegu na melišču

in 1.uro hoje po Jubilejni uživale v prelepi pokrajini,

po zavoju na desno pri možicu proti smeri pa po strmih mokrih travah malo manj (vsaj jaz).

Sneg v grapi nam je preprečil dostop do začetka smeri, kjer naj bi bil svedrovec,

ampak to naše alpinistke Katarine ni pretirano motilo, in smo raje 1 cug dodale, kot da bi se zmočile in umazale, hihi.

v prvih 4 cugih svedrovcev ni, pa precej še dol leti,

potem se pa na nekakem platastem trebuhu zasveti in plata se pokonci postavi in začne se najlepši del plezarije.

Nadobudna mlada alpinistka  je vodila navezo vse do vrha smeri, dve starejši dami pa sva ji uživaško sledili.

Pol ure pred vrnitvijo na Vršič nas je malo ohladil dež, potem je sledilo še zabavno prebijanje skozi ruševje (ane Majda, kolk je blo fajn…), analize pa nismo naredile, ker smo doma obljubile, da se bomo hitro vrnile.

1. .Presenetljivo prazna cesta na Vršič kljub sorazmerno poznemu štartu – da bi se skala ogrela, HIHI
2. V celem NŠG opazili samo še 2 plezalca v Kamenkovem kaminu
3. Počasno plezanje, ampak z užitkom 6 raztežajev  (+7., kjer se mi bolj previdni še vedno NE razvežemo!!)
4. Meni osebno najtežji detajl v 1. raztežaju pod previsom zaradi prestopa v desno  (auuuu gleženj!!!)
5. Čudovita platka v 2. raztežaju in potem spet krasota na začetku 4.  (lahko se je afnat, če si 2. na vrvi, ane ane)
6. V 6. raztežaj je pa nekdo mal »šodra nasu«…
7. Sestop v iskanju poti skozi rušje in občudovanju vegetacije
8. Štruklji v Erjavčevi baje odlični: 2 porciji za tri korenjake njam

Ocena: ultra zadovoljna, JUPIII –  hvala za družbo Metodu (ki me je imel na vrvi), ter Štojsu in Petri.