Ker z Majo še vedno ne znava na dopust drugam, kot pa mal po hribih, se je letos, med 20. in 27. avgustom izteklo nekako takole:
Zapeljala sva se po lokalnih cestah čez Tauern in Katschberg do Bischofshofna, kjer sva želela zlest eno daljšo v Hochkoenigu. Zvečer ploha, zjutraj pa megle in fajht do podna. V zameno ena turistična soteska v dolini Saalbach, pa naprej pod Kaisergebirge, kjer naju je mikala ena lažja plezarija. Pa je imel hudič spet prste vmes in naju je prepričal, da sva šla kar samo hodit – gor na en luštn hrib, pa gledat druge pri plezariji. Tretji dan sva kombi parkirala pod Martinswand pri Salzburgu, kjer sva par let nazaj že bila in tam sva splezala super čedno smer Edamer , -V (po najino Švicarski sir), ki ne nosi zastonj takega imena. Ta stena je res vredna obiska, premore kup smeri okoli V in VI, dostop in sestop sta pa zelo primerna našim letom …
Nato sva se prestavila v Garmisch, kjer sva se spogledovala s steno Alpspitz, pa nama je spet pomagalo vreme, da sva prebila še en dan dopusta zlo “na izi”. Malo znerviran od “nedela” sem potegnil nazaj v Avstrijo v Nasereith, kjer so smerce dolge par cugov v zelo solidni skali. Zlezla sva Herbstsonne (V/IV) in uživala v poletnih temperaturah …
Potem pa napad na drugi najvišji prelaz v Alpah – Passo Stelvio (2758 m), s pogledi na Ortler, Zebru in druge, pa s knedlom v grlu zaradi hudo ozke in strme ceste – spust v Bormio. Pod Passo Gavia (2652 m) sva prespala z namenom, da zlezeva na Pizzo Tressero (3594 m), pa se zaradi (spet) vremena odločiva za sosednji Monte Vioz (3645 m). Hribi v tem delu Alp so hudo zanimivi – v glavnem rdečkast kamnolom, zato pa znajo bit super za smučarske ture.
Za zakjluček se zapeljeva še prek par manj znanih Dolomitskih prelazov (Pellegrino, Durano) in skozi znani Erto domov. Teden je minil bliskovito, videti je bilo veliko, vse je pa odvisno od vremena, ki včasih dela v smislu: ustavi se in dol se used, hribi in stene počakajo …!!