Okusi Paklenice za Veliko noč 2023

Tokratni tabor je bil daleč najbolj množičen do sedaj, nekaj seveda tudi na račun nečlanov (frendi z otroci, pa vse do daljnega sorodstva…), je pa že tko fajn v naši družbi ;). Skupaj nas je bilo torej na ene 5-ih lokacijah preko 50, od tega članov 37.

Preplezali smo preko 50 različnih smeri, tudi s tečajniki…

Je pa najboljši povzetek celotnega dogajanja naredila Nastja, za kar ji pripada en velik THUMB UP!:

Deset dni od tega, nobenga povzetka,
Raf nas že krega, dreza od petka.
Šteblaj je naroču, da spišem naj rime,
“kapa povem nej, da bli smo brez klime?“
Tam daleč v Dalmaciji, za Velebitskim masivom,
se (J)AO prepustil je pakleniškim vplivom.
Nadobudnih plezalcev bilo je veliko,
plezali z vnemo so in za odliko.
Spremljali so jih vetrovni poudarki,
zvečer so se zibali, kakor na barki –
Kaj češ, upor je blo treba uravnat',
zato so hodili kar pozno spat.
Zjutraj pa urno v kanjon vsi drvijo,
saj novih izzivov se veselijo.
Tečajnike uri ferajnska elita,
hvaležnost in vnema z oči se iskrita.
Naveze so stkane, si ližejo rane,
ko ostre jim skale med prsti polze.
Oh ta višina – zatrese fantina,
“opremo prodal bom“ – mu usta vele.
Nihče ne verjame, da to bo resnica,
je pa srhljivo, ko strah zgrabi lica.
Zato je pomembno, da družba je prava,
saj ti drugače bo delala glava.
Spodbudne besede in vrv napeta,
včasih prezebe telesa ogreta.
Na koncu veselje in analiza,
oh naj le traja, če to je kriza.
Srečujejo se naveze pod steno,
ko prikoraka Ata jekleno.
Sprehod naporen je terjal svoj davek,
suha so usta – zatika se stavek.
Tufk zaspal je na klopci v senci,
ker sta preveč uživala v penci.
Ne le v stene, se tut švigne v hribe,
zmigat nožice, za nagrado, na ribe.
Morje smo vidl in bilo je vabljivo,
a smo zavijali se sramežljivo.
Na sestanku po Pakli bilo je kar burno,
ampak sklenili smo ga kulturno.
Mislim da užival kljub mrazu smo vsi
in da nas čaka še mnogo smeri😊.
Zmerej zataknemo se kot v steni frendi,
živi smo bolj kot Korado in Brendi.
Jebica pride kdaj, a hitro mine,
navadit se mormo zbijati še kline.

Za društvo v čošku, Nastja

Podelitev priznanja Matiji Volontarju

Na včerajšnji podelitvi občinskih priznanj za dosežke v športu za leto 2022, je bil med dobitniki srebrnega priznanja zudi naš član Matija Volontar.

Priznanje je prejel za odličen prvenstveni vzpon  v dotlej še ne preplezani zahodni steni 6180 m visoke gore Pomlaca/Ngole East. Za steno so potrebovali le dva dni in sicer 23. in 24. 10. 2022, smer pa poimenovali Screaming Barfies, Ocena: AI5/70-90°/IV-V, 1100 m.

Alpinistični odsek mu za prejeto priznanje čestita.

Na vrhu Ngole East. Foto: Bor Levičnik

Karnijci z juga

Za spremembo smo se v nedeljo podali na mal daljšo pot v smeri Sappade, a zavili malo prej v ene rovte in proti vasi Collina. Konec ceste je pri koči Tolazzi na višini 1450m.

Tam nas pričaka muzika in hostese, saj je ta dan potekala TS tekma za svetovni pokal…., zato smo resno razmišljal o udeležbi. Pa je Ata reku, da ni najbolje pripravljen in bi tokratno tekmo raje izpustil. Ostali smo bili solidarni in smo šli skupaj lepo ležerno svojo pot. Sprva po cesti do koče Moraret, tam pa se teren odpre in smo obrnili v smeri sedla Moraret in Rifugia Marinelli (2112m). Zaradi pomanjkanja snega so eni tam obsedeli na prijetnem sončku, ta sitni smo pa peš naredili še kakih 200 višincev do vrha Pic Chiadin (2302m). So pa že med našim vzpenjanjem tekmovalci zaključevali svoj krog in drveli svojim tako željenim zmagam naproti. Za info, najboljši je za cca 1200 višincev ter spust nazaj dol potreboval uro in 14 min!!

Ampak, mi se držimo zlatega reka, da je v hribe je zmerej en dan daleč. Odsmučali smo za zadnjimi dirkači v našem penzionerskem slogu (razen Nanike seveda), se vmes lepo nadihali in spočili pekoče noge ter turo kakopak zaključili pri koči Tolazzi. Prijeten dan z mnogimi novo odkritimi tereni smo preživeli: Robi in Nanika, Renata, Tufek, Maja in Ata. Pa moja malenkost.

Ko VDV ne razočara

Dons sva z Renato izkoristila (njen) dopust in šla pogledat na Pokljuko, če niso naši biatlonci popokal še kaj poleg tarč. Ja, dve kavki sta nama delali družbo na vrhu Vel. Draškega vrha.

Ker pravjo, da je rana ura slovenskih fantov grob, sva se z Rudnega polja odpravila, ko je bil dan že fajn narejen. Do Jezerc se pot preko Konjščice itak vleče, pol pa rata malo bolj hribovsko. Na vrhu sva bila dovolj zgodaj (10.30) in sonce je toplo sijalo, pa sva si vzela čas za klepet s kavkama (Mimgrme, datlje imajo neznansko rade). Po obveznem zajemanju krajine v fotoaparai , se odpraviva dol. Smućarija je bila vse pohvale vredna, na soncu lepo odjenano, v senci trdo in grifasto, nad Konjščico pa itak že mal pregnojeno. Še vzpon na zgornjo pot, ki je odveč, pa v Gorje na pi(vo)jačo.

Za vse, ki ne smučate, tura je lepo opremljena s štapnami, je pa treba bit zgodaj, da se ne predira do riti.

Vikend v Lesni dolini

V upanju, da na Tirolskem bo pa vsaj meter + snega, sva rezervirala apartma v Obertilliachu v zgornji Ziljski oziroma Lesni dolini (Lesachtal). Izbrala sva vrhove s sončnimi pobočji in sicer v soboto Steinrastl (2284 m), v nedeljo pa zaradi oblačnosti le vzpon od vrha gondole do sosednjega Golzentipp (2317 m).

Turo na Steinrastl sva začela le 3 min. vožnje od apartmaja, zato se nama zjutraj res ni mudilo. Na izhodišču pa mešani občutki, saj je bilo snega v povprečju meter + le v dolžino… V napad sva šla seveda po cesti, dokler naju smerne table niso prepričale v bližnjice, ki pa so se izkazale za prevaro. Snega na sončnem strmem pobočju skoraj ni bilo več. Z malo trikov sva le prilezla nazaj na cesto in je nisva zapustila več. Nad gozdno mejo se pokaže zelo lepo pobočje podobno onemu pod Gaipahohe nad Innerkremsom. Res lepo za turat, če bi le sneg bil bolj po volji smučarjev. Bilo je pač vse sorte in smučajoč navzdol je bilo potrebno vklopit vse radarje. Pa je uspelo, naredila sva tudi nekaj lepih zavojev celo v pravem pršiču.

Naslednji dan sva imela namen štartati po smučišču v Obertiliachu pa levo v pobočje Golzentippa. Ker pa je bila napovedana pooblačitev, sva pogoljufala z gondolo gor in preostali del peš. Seveda sva bila hitro nazaj in po lepi progi tudi v dolini. Načrt, da bova malo turala in malo po dratih, sva izpolnila. Popoldne se na hitro odločiva in spokava en dan prej domov, kar se je danes izkazalo za pravilno odločitev. Lahko sva še celo lopatala sneg pred hišo.

No, da dodam še to. V Karnijskih alpah je kup lepih smučarskih ciljev, prav tako v vsej okolici Lienza in Similauna. Nekaj smo jih že zdelali, pa še kdaj bomo prišli.