Včeraj sva šla z Nejcem Marčičem pogledat, če je smer res tako grda kot pravijo nekateri zapisi na internetu.
Začela sva zgodaj zjutraj od cestarske bajte in takoj zgrešila začetek lovske steze. Zato sva dostopala večinoma kar po strugi mlinarice kar je malo otežilo dostop.
Smer vstopi precej visoko po podrti štirki in po rampi v ogromno votlino. Ambient je veličasten, skala pa slaba in polna zelenjave. Vmes naju je še presenetil skok, ki ni narisan na skici in ga je treba preplezat navzdol, težak je pa za dobro IV. Ksneje gre smer levo po gredini, skala pa je vedno boljša. Vmes je sicer še en podrt del, ki pa je lahek.
Po lažje, delu sva priplezala v območje velike zajede, tam se stena postavi res pokonci, skala pa postane super. Preseneti že prvi cug, tam sva se spraševala dače je to V+, kakšna bo potem šele VII. Kasneje se je izkazalo da so ocene na skici za vsaj + ali dva prenizke. Zajedi slediš čez prvi detajl, po strmih počeh prideš pod velike strehe in se jim umakneš levo na raz. Tukaj sva že mislila da sva čez težave, naj nebi bilo težje kot V. Je pa bilo na skici narisanih sumljivo veliko klinov in zraven oznaka A1. Izkazalo se je, da naju čakata še dva težka cuga, Izpostavljenost je nora, strmina pa ne popušča do vrha. Težkega dela je za 9 cugov.
V sestopu sva udela pot in bila z vrha v dveh urah pri avtu.
Smer pa ni grda, daleč od tega. Spodaj je treba biti pazljiv, ker so lažji cugi zelo krušljivi, zgoraj je pa smer odlična. Treba je biti navajen na spremenljivo skalo in ne smeš pustiti da ti krušljiv začetek pokvari vtis strmega dela. Klinov je na strmih delih veliko, v lažjih pa nič. Midva sva dodala še štiri.
Slik pa ni, ker sem pozabil dat kartico iz računalnika v fotoaparat.
