celo štirje »malo mlajši« člani AO Jesenice; Marko, Darko in midva.
Pretekli vikend smo na Lidijino idejo obiskali SZ steno Krofičke. Sumim, da malo tudi zaradi kratkega dostopa od koče na Klemenči jami do smeri. Ona pravi, da, ker ji ime tako lepo diši po krofih.
V soboto sva splezala »Zaljubljeno« (pridružujem se možnosti naključja), VI-/V+,IV, 110 m, ki je hkrati tudi varianta »Zvitorepsona«, skupaj 260 m. Ključ »Zaljubljene« je v tretjem cugu, nad nekakšno zajedo, kjer je v streho zabit klin. Oče Krofičkinih smeri Samo, pravi, da drži kot svedrovec. V to sem zavestno dvomil, dal psiho na full, ga nežno vpel in previdno splezal do naslednjega svedrovca. Olajšanje! Nato je sledil uživaški kamin, nad katerim je varovališče. Tu se smer priključi Zvitorepsonu, ki pride z desne. Poseben čar ima sestop, ki ga je Samo s svojo ekipo očistil in mestoma prijazno zavaroval z vrvno ograjo.
V nedeljo sva splezala »Zajedo« , VI/V+, 120m. Zadnjo smer v levem delu stene. Dobesedno kratka in medena. Lidija je kar vriskala od uživancije. Pojoča kranjska naveza za nama pa ves čas dihala za ovratnik in prav sproščena druščina smo bili. Po skupinskem abzajlu , mi še ni bilo zadosti, zato sva vstopila v smer »Umik« IV+/III, 170 m. Dežne kaplje so nama prizanesle do konca “Umika”, ne pa tudi v spustu. Ulilo se je že na pripravi. Kako izgledajo trije abzajli v poletni nevihti ne bom opisoval. Tisti, ki so to doživeli, že vedo. Lidija je ena med njimi in ima še slabše izkušnje iz Jubilejne smeri pred leti. Vsemu navkljub, sva bila vesela, da nisva v steni bližnje Ojstrice, ki so jo parali slapovi vode in deročega kamenja.
V dolino sva se za spremembo nehote napotila s težjima nahrbtnikoma, saj sva vodo odnesla dol, namesto gor, kot je to običajno pri dvodnevnih turah. Težki so štriki, gurtne, mokre plezalke in ostala oprema, ko jih opere savinjski dež.
Pred vikendom pa sva v petek ob spremljavi medicinske naveze Žigom in Juretom, ki sta se nama priključila iz Kranjske poči, zlezla še Tandaro – Mandaro v Nad Šitom glavi. Mimogrede sva opravila še dobro delo in lastniku vrnila, kar je njegovega.
In če nariševa črto, sva imela tri čudovite plezalne dni, ob katerih sva si dodobra napolnila dušo in telo.
Dare in Mare pa sva se v soboto popoldan, ko sva prispela do koče, “umaknila” v Umik, ki je dejansko lepa smer za sproščeno poplezavanje pred večerjo. Zvečer smo za likof zaslužili vsak svojo Jebenico, potem pa se kar hitro pobrali spat.
Zjutraj sva napadla Zvitorepsona; smer, ki jo priporočam, saj nudi vsake sorte telovadbe po malem. Sestop pa je že Božo opisal. Midva sva imela z vremenom več sreče, saj se je ulilo ravno, ko sva se preoblačila pred avtom.
Še bo treba v tiste konce.
