Avtor: Matic Košir

Vreme je kazalo dobro, Neli je otroke peljala na izlet, jaz pa nisem hotel biti sam doma za vikend. Matevža ni bilo treba prevec prepričevat, pa sva se v petek napokala v avto in se odpeljala do Dolomitov.

Po poti ugotoviva, da vreme ne bo tako briljantno kot je sprva kazalo, zato se odločiva za rezervni cilj.

Zjutraj sva lahko vstala kasneje kot ponavadi, saj žičnica pod steno Heiligkreuzkofla začne vozit šele ob 8.30.

V steno vstopiva malo po deveti, najprej naju čaka 300m podstavka (mesta II), po kakšni uri poplezavanja pa že stojiva na pravem vstopu v smer Grosse Mauer (VII-, 250m). Smer se začne bolj sramežljivo, po kaminih in zajedah globoko za lusko, zato niti nimaš občutka da je stena izredno strma. Nad lusko se pa zadeva postavi pokonci, najprej najtežji cug, ki poteka po previsni poči sredi rumene sten, nato pa najlepši, ki te po luskah pelje vodoravno čez steno. Do vrha težavnost ne popušča več.

Že med hidracijo v koči ugotavljava, da forma ni taka kot bi jo človek pričakoval začetek julija, zato se odločiva za nekaj lažjega in navrtanega da bova hitreje doma.

V nedeljo sva plezala Ruben Gonzales (6b+, 280m) v steni Col de Limedes, takoj pod prelazom Falzarego. Stena od daleč izgleda neugledno, ponudi pa vrhusko plezanje po strmih črnih ploščah. Smer je odlično navrtana in ni potrebe po dodatnem varovanju kot to piše v opisu.

Prvomajski Arco je za naš odsek očitno postal že tradicionalen, tokrat se nas je nabralo 12.

Vremenska napoved je bila slaba, zato nas je verjetno bilo nekaj manj. Od napovedanih ploh ni bilo nič, dve kaplji točno ob 11.00 v nedeljo in par kapelj v ponedeljek. Je bilo pa že skoraj prevroče za plezanje, zato je bila večerna hidracija pod ferajnovskim gadafijem še toliko bolj pomembna.

Maša: Ko sem doma prelistala vodnicek in ugotovila, da je smeri z ocenami do V bolj malo, sem se vprasala, ce ne bi raje ostala kar doma. No ampak izkaze se, da se v Arcu najde tudi kaksna lazja smer, kot napirmer Via Zanetti, Amazzonia, tudi Elda. Via Zanetti je bila lep uvod v prihajajoce plezalne dneve, Amazonia s konkretno zlizanim prvim gibom kasneje pozitivno preseneti, Elda z oceno VI pa preseneti s šalcami ravno tam, kjer jih potrebuješ. Selene ponuja odlicno plezanje z realno oceno, nekaj previsi in zanimivo prečko, Primi Sogni pa je z zadnjima dvema cugoma idelana za stopnjevan zakljucek tabora.

Monika: Arco ponuja kar nekaj možnosti tudi lažjih smeri, ki se jih lahko uspešno lotijo tudi začetniki. Večinoma gre za relativno dolge smeri. Najlažje krajše smeri (cca. 100 m) so sicer Placche di Baone, ki pa so zaradi podora zaprte.

No, kljub Mašini trditvi, da je lažjih smeri malo, jih je Monika našla toliko, da bo treba še parkrat prit.

Preplezali smo:

Četrtek:
Le Laste – Via Zanetti (V-, V), 220m – Doroteja, Urban, Maša
Lepa smer, primerna za tečajnike. (Urban)

Petek:
– Piccolo Dain – Amazzonia (5b, 5c), 250m – Urban, Doroteja, Maša
Dobre smeri, dobra plezarija, ampak zaradi lege stene in kratkega dostopa je potrebno vzeti v zakup da nebos sam v steni in, da je mestoma skala kar fejst zlizana. (Urban)
– Cima Alle Coste – L’Antiscudo – Populare network (6b+), 120 m in Cima Alle Coste –Lo Scudo – Nuvole bianche (6c), 300 m, Matevž, Jaka
– Monte Baone – Via La Bellezza di Venere, V-, 380 m, Monika in Mare
– Coste del Anglone – Piramide Liscio – Luna di argento, 6c, 350m, Neli in Matic
Lepa. (Neli)
– Colodri – Apettando Martino, 5c, 180m in Primi sogni, 6a, 190m, Metod in Mark
– Colodri – Apettando Martino, 5c, 180m Doroteja in Urban

Sobota:
– Monte Baone – Via Alpinistica del 92 Congresso, 3, 380 m, Monika in Mare
– San Paolo – Selene, VI, 275m, Metod in Mark, Neli in Maša
– San Paolo – Sabine, VI, 180m, Mark in Doroteja
– San Paolo – La cengia rossa, VI, 180m, Urban in Doroteja
Lepa smer, brez gurten, ki so že v steni nebi imela šans. (Urban)
– Pian dela Paia – Il Dain – Cesare Levis (V+, VI+), 300 m, in Pian dela Paia – Parete Gandhi – Raffaella (V+, VI+, A0), 200 m, Matevž, Jaka, Matic
Prva je ultra klsika in ena najlepših v dolini, druga je pa polna zelenjave in krušljiva. (Matic)

Nedelja:
– San Paolo – Caldo inverno, VI+, 180m, Metod in Mark
– San Paolo – Elda, VI, 180m , Matevž in Maša
– Piccolo Dain – Moonbears, 5c, 200m, Urban, Tina in Doroteja
– Piccolo Dain – Le strane voglie di Amelie, 5c, 200m, Urban in Tina
– Coste dell Anglone – Sguarauuda, 6c,A0, 300m, Neli in Matic
Izvrstna in raznolika smer, spodaj čez plate malo narazen navrtano, previsi bolj na gosto. (Matic)
– Lastoni di Dro, La Primi Lezione per i Piedi, Lastoni di Dro, 3+, 360 m Mare in Monika

Ponedeljek:
– San Paolo – Elios VII, A0 250m, Neli in Matic
Ena lepših v steni (Matic)
– San Paolo – Pantarei 6b+, 165m, Tina in Jaka
– San Paolo – Elda, VI, 180m , Urban in Doroteja
Odlicna izbira za zadnji dan, ko te caka dolga pot domov. (Urban)
– Colodri – Primi sogni, 6a, 190m, Matevž in Maša

Fotke niso v pravilnem časovnem zaporedju.

1 2 ►

Ko sva se z Antetom konec maja menila za skupno plezanje v višjih hribih še nisva vedela, da bo vroče poletje naredilo takšno škodo na ledenikih. Zato sva povprašala okoli in dobila super idejo, ki pa sva jo delno realizirala zaradi snega, ki je padel za vikend.

V nedeljo sva se odpeljala do Tascha in prespala v kampu, v ponedeljek pa nadaljevala z vlakom v Zermatt in nato z gondolo na Schwarzsee. Od tam sva 300m sestopila in nadaljevala prek ledeniških moren do Arben bivaka na cca. 3200m. Bivak je luksuzen z plinom, tekočo vodo in sončnimi celicami. Tam sva srečala mladega nemškega solista z istim ciljem. Zjutraj smo se ob povsem človeški uri (6) odpravili proti grebenu Arben. Po uri in pol prijetnega poplezavanja v kar hudem mrazu in delno poprhani skali smo dosegli greben. Tam nas je pričakal hud veter. Glede na to, da se pleza večinoma po severni steni je v prste kar zeblo, zato smo nenavezani hiteli proti vrhu. Nemec je kmalu obrnil, midva sva pa varovala en raztežaj in bila po 4h na vrhu Obelgabelhorna. Sestop po normalki sva opravila z nekaj abzajli in prečenjem precej vehtastega grebena. Sestop je bil zahteven predvsem zaradi novega snega in terena, ki ni ravno lahek. Vmes je na rebenu še žandar, s katerega sva pa sestopila z pomočjo mornarskih vrvi. Sledil je še kratek vzpon na Wellenkuppe in abzajli na ledenik. Ledenik Trift nama je zaradi velikih razpok vzel kar nekaj časa.

Prenočila sva v zimski sobi Rothorn hutte. Prvotni plan prečenja celotnega grebena do Weisshorna sva zaradi slabih razmer in močnega vetra opustila in se rajše odločila za skalno smer Kanzelgrat v Zinalrothornu. Tokrat sva imela na bivaku več družbe, ki pa so bili vsi bolj pridni pri vstajanju, zato sva štartala zadnja in za povrhu še zrešila prehod čez skalno bariero nad ledenikom. Po rahlo večjih težavah, sva dokaj hitro napredovala po skalnem in snežnem grebenu pod vrhnjo piramido Zinalrothorna. Tam sva zaradi snega po policah plezala v derezah in rokavicah do pod najtežjega dela smeri, kjer sva se navezala. Sledila sta dva raztežaja super lepega plezanja do stika z normalko. Tam naju je pričakal pravi vihar, zato sva se napravila in odbrzala čez nekaj grebenskih stolpov na vrh in nato še hitreje dol. Po nekaj abzajlih sva dosegla dovolj lahek teren, da sva lahko plezala navzdol in hitro sestopila do koče in naprej v dolino.

Vremenska napoved je kazala še na lep četrtek in petek ter dež v soboto. Glede na to, da sva bila nujno potrebna dneva počitka, sva se strinjala, da ne greva še enkrat v višje hribe. Zato je Ante predlagal, da se prestaviva malenkot bolj vzhodno ingreva plezat skalo v steno Eldorado nad Grimselpass. Stena je visoka 500m in ponuja okoli 20 delno in malo bolj po alpsko navrtanih smeri. MIdva sva izbrala smer Metal Hurlant (VII, 500m), mi sta jo sredi 80tih prva preplezala brata Remy. Očitno so bile takrat platke ultra popularne, saj se smer kar nekajkrat ogne razčlembam in poteka po gladkih platah. Smer je lepa in včasih dobro, včasih pa malo manj opremljena. Je pa zaradi plataste narave smeri priporočljivo, da imaš spočite noge, drugače so zadnji cugi bolj podobni mučenju.

Zame je bil to prvi obisk Švice in gotove ne zadnji.

V zadnjih dveh mesecih in pol smo člani AO Jesenice vsak ponedeljek urejali novo plezališče v Rovtah. Plezališče se nahaja tik ob cesti med Belcjanom in Savskimi jamami. Kljub temu, da je pod steno prostora za dva avtomobila vas naprošam, da parkirate pri eko otoku pod Betelom, pr’ Čop, ali pa v cilju sankaške proge. Iz teh parkirišč je do plezališča cca. 500m.

Smeri v plezališču so dolge med 6 in 25m. Večinoma potekajo po strmih ploščah, vmes se pa najde tudi nekaj previsov. Ocene bo potrebno še uskladiti.

Stena je obrnjena na zahod in se nahaja na prepihu, tako da je poleti do cca. 16te ure prijetno hladno, nato pa v steno posije sonce in je večinoma prevroče. Pomladi in jeseni je prijetno popoldan.

Kljub temu, da smo se potrudili, da bi čimbolj očistili steno, se sem in tja najde še kak majav oprimek in nekaj prahu, kar se bo pa najlepše očistilo z plezanjem.

Vabljeni!

Ker menjam službo je naneslo da imam dovolj lanskega dopusta, da odpovedni rok preživim v hribih. Nekako mi to tudi uspeva.

V sredo 2.2. sva z Rakarjem plezala Zimsko smer v Prednji glavi. Smer je bila že dolgo na mojem seznamu želja a je šele sedaj prišla na vrsto. Zame je bil to prvi strm led po 5 letih, zato sem švical malo bolj kot običajno. Vstopni slap je malo bolj strm kot izgleda od spodaj, sledi pa nekaj mix plezarije do sredine, kjer sva 2 raztežaj pod kaminom spet našla nekaj kar strmega ledu. V kaminu pa nekaj strmih in stabilnih svečk, ki ki v izredno lepem plezanju pripeljejo na rob strme stene. Težavnost v letošnji zimi se mi je zdela III/5,M.

Dva dni kasneje sem se v družbi Igorja Kremserja, Grega Koflerja in Mokota podal v Sapaddo. Z Igorjem se nama ni dalo hoditi do slapov v Monte Col, zato sva raje plezala ob cesti. Začela sva z Futuro, kjer sva zaradi odstopljenega ledu spustila zadnjih 20m. Ostalo je bilo ok, le videlo se je, da je slapu vsak dan manj. Ko sva prišla nazaj na parkirišče sva doživela šok, saj so imeli italijani ledni tečaj. Zato sva odhitela do slapu Zmrznjene solze, kjer sva po sreči uspela prehiteti navezo. Ta slap je bil v odličnem stanju in precej naluknjan. Želela sva splezati še tri gracije, a sva po prvem skoku morala sestopiti, saj je sonce stopilo led. Drugo navezo sva pričakala na edini sredi dneva odprti terasi v Sappadi.

V petek 11.2. sem imel bolj malo časa, zato sem sam odšel proti Begunjščici. Glede na razmere sem izbral desno grapo z nadaljevanjem po SZ grebenu. Grapa je prekinjena s tremi skoki težavnosti do M4, nadaljevanje po grebenu pa ne preseže druge stopnje. Sestopil sem po smokiškem plazu.

Naslednji dan je bil po dolgem času namenjen daljši smeri, z Matevžem sva odšla v zahodni raz Male mojstrovke. Smer že na začetku pokaže zobe. Prvi raztežaj poteka po nakazani poči čez plošče. Če nebi bilo dovolj varovanja bi verjetno kar obrnila. Tako sva pa nadaljevala po lažjih a še vedno delikatnih prehodih do vrha in na vrh pristopila po Desni grapi. V strmih delih razmer ni, kjer pa sonce posije v steno se je pa našlo nekaj škripavca.

Danes, za zadnji dan pred sneženjem sem pa zopet sam preplezal Prvi in Drugi slap v Krnici. Še nikoli ju nisem plezal z tako količino ledu, tako da je težavnost malenkost manjša kot ponavadi. Prvi okoli 3+, drugi pa 3. Sestopil sem v obeh primerih po drugem, kjer se z nekaj plezanja navzdol brez problema sestopi z eno polovičko.

zdaj pa upam na čimveč snega da grem še malo smučat.