Zaključili smo jo kot se spodobi – s turo v dolino Malte in naprej proti Kölbreinspitze (2939 m). Čeprav so napovedovali pooblačitve po 12 uri, se nismo odločili za vstajanje ob nehumani uri sredi noči, ampak ob bolj normalni 5 uri, kar se je izkazalo za dosti razumno potezo. Sneg ob vzponu ni bil več tako trd, da bi bili potrebni srenači, torej brez zoprnega kovinskega žvenketanja pod nogami. V zgornjih nadstropjih naše ture, je bila snežna podlaga tako lepo gladka in ravno prav ojužena, da je kar vleklo navkreber. So pa vremenarji dobro »udeli« – okoli 11 ure so se začele kopičiti megle okoli vrhov. Zaradi tega in pa ker nismo mogli dočakat smučarskih užitkov, smo vrh (ki je le par dest metrov višje) tokrat izpustili in se na sedelčku pri križu pripravili za spust. Popolne užitke je občasno pokvarila le rahla megla in difuzna svetloba, v glavnem pa za vriskat (ane Nanika).
Razmere bodo po mojem ugodne le še kak teden ali dva, zato se kandidati podvizajte.
Zmagali smo Maja, Nanika, Rajc in Raf.
