Z Mirkotom, Zdenko, Sandro in Rokom smo se danes ogrevali v drugačnih stenah. Preplezali smo ferate Bruno Biondi, Nos in Zimske rože v Glinščici. Ko smo parkirali na parkirišču v vasi San Lorenzo, se nam še sanjalo ni, kod naj bi se šlo do stene. Nikjer nobene table, smerokaza, opisov na spletu, tako da smo v stilu ‘gremo pogledat in bomo že videli’ hodili gori in doli. Nazadnje se je izkazalo, da je prava pot tista, kjer smo najprej obračali. Tako je bilo na feratah pred nami že pol Slovenije. Strateško smo določili Mirkota, da gre prvi, in ker zna vzpostaviti dobre odnose z vsemi, so nas cele skupine spuščale dalje. Skozi smo bili v dobrih dveh urah, tako da smo na koncu obžalovali, da nismo imeli s seboj vrvi in bi šli še frikat. In je namesto vsak plačal eno rundo. Tale prispevek je nastal, ker včasih resnično ni pomembno, kam gremo, eden od glavnih dejavnikov tudi alpinizma je druženje z soplezalci, s katerimi se boš kak drug dan navezal na isto vrv.