Prejšnji teden sem končnbo našel nekaj časa za plezanje. Po dveh dneh frikanja pod golico in na vršiču, sem se v ponedeljek zvečez z radovljiško družbo odpravil v Dolomite.
Šotore smo postavili na parkplacu pod cinami. Prvi dan sva z Mrakom plezala Demuth kante v zahodni cini. Lepa smer, razen enega cuga ni pretežka. Večinoma slediš lepim platam. Detajl je streha na sredini smeri, kjer pa je nekaj več klinov. Sestop z vrha se vleče, saj precej hodiš levo-desno po policah.
Drugi dan sva si zaželela nekaj bolj konstatnega, zato sva šla plezat Cassinovo smer v najmanjšo cino. Smer je težja kot sva pričakovala, poteka po rahlo previsnih platah, občasno so klini malo slabše kvalitete. Najbolj sva bila vesela da smer ne popušča do vrha. Na vrhu sva se strinjala, da je moral biti Cassin rec car in malo funknjen, da se je tu čez zbasal že leta 1934.
Zadnji dan se nam je mudilo domov, zato smo odšli v cinque torri, kjer smo pričakovali da ne bo gužve v četrtek. Naleteli smo pa na vojaške vaje. Vojska je zasedla vse smeri lažje od 7, v nekaterih so bile po 3 naveze. Z Gezzo sva lutala okoli stolpov in nakoncu izbrala smer z najmanj gužve. Plezala sva dibonovo smer v stolpu ki mu ne vem imena. Skala je bila odlična in strma.
V soboto sva z Neli preizkušala luknje v konglomeratnem previsu v plezališču Podrožca, za nedeljo pa si je neli zaželela plezati v vodstvu. Ker je hotela it nekam, kjer nebo pretežko pa da bo dobra skala pa velik varovanja in podobno, sva šla v Sekločevo smer v Debelo peč. Pred nama sta bili že dve navezi, ki pa sta bili bolj pridni pri vstajanju zato se nismo motili. Neli je sicer jamrala nad varovanjem v prvi 4-, kasneje pa je bila bolj zadovoljna, saj je v peticah tudi po 10 klinov na cug. Analiza pri danici je pa pokazala, da se alpinistom še zmeraj ne mudi preveč domov.
