Anže je že pred časom predlagal omenjeno smer a se nisem pustil prepričat, ker sem v opisu prebral, da je 2 uri dostopa. No v resnici jih je bilo več, ker sva midva krenila iz Kokre, avto sva pustila pri Suhadolniku.
Tokrat sem popustil, pa sva krenila. Vstop sva našla za spremembo v prvo, smer tudi (manje više, ker v srednjem delu po drnastem svetu lahko lutaš po svoje). Od treh opisov in skic, ki sva jih imela s seboj sva se najbolj zanesla na tistega, ki ga sva ga videla sproti. Razen enega stojišča in treh starih klinov smer ni opremljena – vsaj midva nisva nič našla, ostal pa je en klin, ki ni hotel popustiti niti za centimeter.
Anžetu je žreb namenil po mojem mnenju najlepša dva rastežaja – zborbal jih je suvereno in si zasluži pohvalo.
Vrh so občasno zakrivale meglice, pa sva jo potegnila do koče na enega hladnega. Je prijal, ker je med sestopom žgalo kot pri norcih. A samo do gozda, potem je dan postal lepši, hladnejši.
