Dobrač in zamujena skupna tura

Že nekaj časa sva se s Sandro dogovarjali o nujnosti “popravca” iz ture na Dobrač; v petek so se stvari poklopile in s štajersko Majo smo se odpravile na naskok. Po priporočilu smo za izhodišče izbrale 6 ovinek Beljaške alpske ceste, ki smo ga s pomočjo Berte (kje-pa-si) po krajšem motoviljenju po Beljaku tudi našle. Od ovinka pelje označena letna planinska pot skozi gozd (malo gori, doli, naokoli) proti prvi koči in lahko se pohvalimo, da smo jo sfalile samo enkrat. Od koče naprej pa z orientacijo itak ni nikakršnih težav.

Na vrhu smo si privoščile rehidracijo, nato odsmučale v fenomenalnih razmerah nazaj proti izhodišču. Zjutraj še trda podlaga se je spremenila v putrček, tudi v gozdu je bila smučarija ena sama uživancija. Pa še avto smo “trofile s prve”. Luštna tura.

————————–

Nedelja je bil dan za skupno turo – AO & GRS Jesenice – v kaninske brege. Z Rafom sva eno uro prepozno prišla na zborno mesto (?), vendar se hitro odločila, da domov pa že ne greva in se odpeljala proti Belopeškim jezerom.

Kljub temu, da je bila ura dokaj pozna (vsaj midva sva bila takega mnenja), je bilo na parkirišču en kup smučarjev in bordarjev s ciljem po žlebu osvojiti Mangartsko sedlo. Midva sva se povzpela le do izteka Plazja in z idejo za turo odsmučala nazaj na izhodišče … Mare pa je polslal “panoramsko” fotko s Kanina … grrr

VAJNEŽ (2104m) – BELŠČICA

Ker je sosed Vilman tako hvalil smuko z Vajneža v ponedeljek, smo se zmenili, da jo še enkrat skupaj mahnemo na najvišji vrh v Jeseniški občini.

Z avtom sva se nameravala zapeljati do Potoške, pa nama je sneg to preprečil 50m pred odcepom in po dobri uri reševalne akcije pod vodstvom Mihe Rezarja (hvala njemu & company), tako da sva jo morala mahniti s smučmi na rami proti Valvazorju, kjer sva si za domom že lahko nataknila smuči.

Pot skozi gozd je še dokaj solidno zasnežena, samo na nekaterih bolj prisojnih legah snega že zmanjkuje.

Pred Urbasovim studencem sva jo mahnila desno skozi gozd. Janez je že pred dobro uro odšel naprej, sva se najprej povzpela do stene preveč po desni, po telefonarjenju odsmučala navzol, potem pa končno našla Janezove sledi, ki so vodile po levi strani grabna skozi gozd. Pot je bila precej bolj naporna od pričakovane, saj je neprehodna s smučmi na nogah, meni pa se je zaradi dokaj solidne kilaže na precejšnjem delu poti udiralo skoraj do pasu.

Nani si je nataknila smuči po kaki uri gaženja, jaz pa šele na vrhu gozdne meje, ko se teren položi, ker se mi je pod psmi nabiral sneg in sva jim morala dati prvo pomoč (na sliki), da je šlo še naprej do vrha grebena. Janez naju je sicer hotel počakati na vrhu na sončku, ker ga je malo skrbelo, ko pa sva mu obljubila, da se bova peljala po njegovih sledeh – da ne bova šla v graben!, se je odpeljal navzdol.

Smučanje po skrajni levi strani po srencu je bilo odlično, saj je pomrzjena podlaga zdržala tudi pritiske moje teže.

Držala sva se navodil kljub temu, da je Naniko zelo mikaj graben tja nikakor nisva zavila in nadaljevala s smučanjem skozi gozd – kot sva obljubila.

Kakih 100m pred cesto sem moral pokazati še svoje plezalne sposobnosti in potem je sledil še spust do ceste in po njej nazaj do Valvazorja.  PRAVA DOGODIVŠČINA:)

®obertO

P.S. Nisva šla do križa, tako da ne vem, če je uradno to Vajnež al bi bilo bolj primerno reči Belščica:) Nanika

Greim (2474m)

Ker nas v ponedeljek Feldeck, bližnji sosed Greima, ni razočaral, sva se z Janžem še enkrat podala v hribe nad Muro. Sneg, ki ja zapadel pretekli teden, se je že preobrazil v pomladanski srenec, ki je omogočal lahkotno vijuganje. Na vrhu je pihal kar močan vzhodnik, nižje na pobočju pa je bilo prijetno toplo. Cesta do Greimhutte (koča je bila zaprta) je skoraj kopna, a s smučmi se da pripeljati še čisto do avta.

Silvo Karo – Alpinist

V četrtek zvečer nam je legenda slovenskega alpinizma Silvo Karo predstavil svojo avtobiografsko knjigo Alpinist in del njegove bogate 40 letne kariere alpinista, ki jo v knjigi opisuje. Težko je tako dolgo obdobje strniti v eno uro, ki nam je vsem kar prehitro minila.

Slišali smo veliko o njegovih večinoma prvenstvenih vzponih v Patagoniji, Julijskih Alpah, Paklenici, Yellowstonu, Himalaji,… s soplezalcema Johanom in Frančkom, pa tudi ostalimi. Kakšna beseda je padla tudi o ozadjih vzponov, ki jih v knjigi, ki se prebere na mah, ne opisuje. Lepo je povezal prehojeno pot od kmečkih opravil in del na višini v mladosti, do največjih dosežkov v stenah Cerro Torreja, Fitz Roya, Bhagirathija in ostalih gora.

Prisotni smo preživeli čudovit večer. Silvu smo se zahvalili še s Kroniko AO Jesenice in Vodničkom jeseniških prvenstvenih, pa nekaj Jeseničanov mu bo tudi prav prišlo.

Pirpir in Kalči

S prvimi pomladanskimi temperaturami pride čas tudi za skok v stene na obali. Tokrat smo se odločili, da si gremo ogledat smeri v Primorsko-Goranski županiji nad vasico Bribir, do katere se pripelješ iz mesta Novi Vinodolski. Smeri so dolge okoli 150 m, malo opremljene, nekatere so tudi precej zaraščene z običajnim sredozemskim grmičevjem, ki je dokaj bogato s trnji. Prvo smer smo preplezali v južni steni Kacalja. Smer Pirpir poteka po lepem in izrazitem grebenu z dobro skalo. Prvi klin je na vstopu, drugi v detajlu nekje na sredini smeri. Za vmesno varovanje najbolj prav pridejo metulji. V steni Bumkerja smo preplezali Kalčijevo smer, ki poteka po sredi južne stene. Na vstopu se nahaja rumen prusik. Prvi raztežaj je precej krušljiv, verjetno predvsem zaradi goste poraščenosti skale. Z vsakim naslednjim raztežajem pa skala postane vedno lepša. V smeri so zabiti štirje klini, večinoma v težjem zgornjem delu.

Kljub temu da smo se z Rokom, Nikom, Manco in Lukom odpravili plezat s precej skopimi informacijami, saj smo se z orientacijskimi izzivi srečali že pri vožnji do vasice pod steno, lokalni kofetkarji pa so nas z navdušenjem usmerili v plezališče nekaj kilometrov stran, smo se strinjali, da je bistvo našega alpinističnega udejstvovanja vendarle avanturizem in odkrivanje manj znanih koncev sveta.