Ker je sosed Vilman tako hvalil smuko z Vajneža v ponedeljek, smo se zmenili, da jo še enkrat skupaj mahnemo na najvišji vrh v Jeseniški občini.
Z avtom sva se nameravala zapeljati do Potoške, pa nama je sneg to preprečil 50m pred odcepom in po dobri uri reševalne akcije pod vodstvom Mihe Rezarja (hvala njemu & company), tako da sva jo morala mahniti s smučmi na rami proti Valvazorju, kjer sva si za domom že lahko nataknila smuči.
Pot skozi gozd je še dokaj solidno zasnežena, samo na nekaterih bolj prisojnih legah snega že zmanjkuje.
Pred Urbasovim studencem sva jo mahnila desno skozi gozd. Janez je že pred dobro uro odšel naprej, sva se najprej povzpela do stene preveč po desni, po telefonarjenju odsmučala navzol, potem pa končno našla Janezove sledi, ki so vodile po levi strani grabna skozi gozd. Pot je bila precej bolj naporna od pričakovane, saj je neprehodna s smučmi na nogah, meni pa se je zaradi dokaj solidne kilaže na precejšnjem delu poti udiralo skoraj do pasu.
Nani si je nataknila smuči po kaki uri gaženja, jaz pa šele na vrhu gozdne meje, ko se teren položi, ker se mi je pod psmi nabiral sneg in sva jim morala dati prvo pomoč (na sliki), da je šlo še naprej do vrha grebena. Janez naju je sicer hotel počakati na vrhu na sončku, ker ga je malo skrbelo, ko pa sva mu obljubila, da se bova peljala po njegovih sledeh – da ne bova šla v graben!, se je odpeljal navzdol.
Smučanje po skrajni levi strani po srencu je bilo odlično, saj je pomrzjena podlaga zdržala tudi pritiske moje teže.
Držala sva se navodil kljub temu, da je Naniko zelo mikaj graben tja nikakor nisva zavila in nadaljevala s smučanjem skozi gozd – kot sva obljubila.
Kakih 100m pred cesto sem moral pokazati še svoje plezalne sposobnosti in potem je sledil še spust do ceste in po njej nazaj do Valvazorja. PRAVA DOGODIVŠČINA:)
®obertO
P.S. Nisva šla do križa, tako da ne vem, če je uradno to Vajnež al bi bilo bolj primerno reči Belščica:) Nanika
