….da sva iz sobote na nedeljo, 28. na 29. aprila, sredi noči po končanem koncertu na Rijeki, pot nadaljevala južneje po drugo dozo užitkov in dokončati še neporavnane račune v steni iz preteklega tedna.
Pravzaprav ni bila le vremenska napoved vzrok, da naju je vleklo nazaj v Paklenico, ampak tudi pesem, ki nama je po koncertu še vedno zvenela v ušesih: »Geni, geni kameni,….«. Očitno drži: »S kim si, takav si…ali pa še hujši«.
Ker sva v apartma prispela šele, ko se je noč že krepko prevesila v jutro, sva si privoščila spanje do samoprebujanja. Vsled tega in zavoljo načrtov, s plezanjem nisva pretiravala. Zlezla sva Gospodari kiše in Huga Wugo. Priznati sva si morala, da bova zalogo energije še krepko potrebovala naslednji dan, za dokončanje dolga v Anića kuku.
Dobro, da sicer, z zgodnjim vstajanjem nimava težav in nama je pod Velebitaško smerjo uspelo priti prva in tudi prva zaključiti. Saj, ko sva, jaz s svinčenimi nogami, sestopala in se ozirala po smeri navzgor, opazila, da se obe navezi za nama še vedno spopadata s ključno dominantno lusko.
Skoraj polovico smeri sva poznala že iz preteklega obiska in tako sva vedela, da je v prvem raztežaju nekoga zamikal ušes zadnjega svedrovca. Ker je svedrovec brez ušesa kot »maslina bez ulja«, se je Božo že doma odločil, da manjkajoči del nadomesti z novim. No, ne čisto novim.
Do že prej omenjene ključne luske, sem si med plezanjem veselo požvižgavala del koncertne pesmi: »… ajde desno, do velike stjene, gorske vile, če te poslati do mene«
Ni mi treba vsega verjeti, ker žvižgati sploh ne znam. Res pa je, da sem ta verz v sebi brundala. Seveda me gorske vile ob luski niso pričakale. Zato pa me je toliko bolj razveselila ob njej viseča gurtna. Hitro sem ugotovila, da se prosto ne bom mogla spraviti čez in sem jo z veseljem zgrabila med pest. Z nekaj slabe vesti, a s privarčevanimi močmi in časom, sva čez naslednjih nekaj raztežajev tako lažje spravila 100 let.
Preostala dva dneva sva že tradicionalno zopet splezala Armadilona in končno originalno varianto Centralnega kamina. Previsni kamin v njem je prav prisrčen, če prvi v navezi ugotovi in ti potem zaupa skrivnost skritih »šalc« v desnem delu in se potem lahko iz razkoraka veselo »poročkaš«.
Za dopoldan pred odhodom domov, sva se raztegnila še v Dreaming the lost friend.
Nisva pa samo plezala. Seveda, sva počela še kaj drugega, kar sodi zraven, ko si brez vsakdanjih obveznosti . Ob srečanju s plezalnimi kolegi, smo se nasmejali »štorijam« iz preteklosti, skupaj reševali nagajive štrike in kot znamo plezalci biti »kunštno« komentirali plezanje v sandalah, plezalkine čez celo rit strgane pajkice, do komolcev na debelo z magnezijem pobeljene roke, psa s kastanjetami v gobčku,….. Škoda,da se nisva mogla uskladiti s terminom udeležencev našega ferajna.
Ob povratku mi je v ušesih zopet zvenela pesem: »Geni, geni kameni,…..ka na svili«. Razen veliko vas, ki to berete, ostali ne bodo razumeli, da se v skali lahko počutiš kot na svili. S to razliko, da ko prideš iz skalne svile, stopala komaj čakajo, da jih rešiš iz oklepa plezalnikov. Pa kaj potem, če imamo popraskane roke in noge. Pa kaj potem, če pridobimo naravne tatuje. Ti vsaj izginejo, še predno se jih naveličaš.
