AO Jesenice

Po večkratnem prigovarjanju moje življenjske sopotnice sem na Velikonočno nedeljo končno zbral dovolj poguma, da sem se priključil turno smučarski odpravi AO Jesenice.

Cilj je bil 2270 m visok pukelj v Krških Alpah. Tura se začne pri najviše ležeči cerkvi na Avstrijskem Koroškem v vasici St.Lorenzen in der Raichenau (1477 m).

Po poledeneli poti skozi gozd smo po kaki uri prispeli do gozdne meje. Pot smo nadaljevali po levi strani in kmalu dosegli mali Speikkofel (2109 m). Pot se potem delno spusti navzdol desno in ob ograji nadaljujemo vzpon na vrh. Na vrhu nas je kar precej prepihalo, zato smo se dokaj hitro spustili proti dolini.

Zgornji del precej pomrznjen, srednji del kloža, spodnji del gnil spomladanski sneg, tako da, ni bilo glih pol metra pršiča, pa vseeno je bilo za vsakogar nekaj in nekateri so uživali bolj, nekateri manj.

Zaključek baje “kot običajno” na Dovjem.

Upam, da sem se kolikor toliko solidno odrezal in bom deležen še kakega vabila na turno smučarsko odpravo.

Zapisal: ®obertO

p.s. po kložastem pršiču uživali: Mare Š., Maja & Raf, Sandra, Aleš & Petra, Mi2

Nekaj časa smo preigravali razne variante glede razmer, nevarnosti plazov, novega snega… in se odločili za omenjeni hrib v Nizkih Turah (Schladminger Tauren). Je vzhodneje ležeči sosed bolj znane in oblegane gore Preber. Izbira sploh ni bila slaba. Špuro sta brezhibno potegnila dva lokalca, (eden od njiju je bil, po vpisni knjigi sodeč, tudi predzadnji in predpredzadnji obiskovalec omenjene gore), to pa sta bila poleg nas, tudi edina dva obiskovalca na hribu. Zgodnji odhod se je obrestoval, saj nas je spomladanski gnilec pričakal šele na gozdni meji. Sodelovali Manca, Gorazd, Marko M.

Lahko rečem, da nama je z leti postala že stalnica, da se v Dolini Glinščice vsaj enkrat letno, običajno v začetku sezone, podava čez 130-metrsko smer Veliki raz (la Grande) 5c+.

V nedeljo, 25. marca sva šla preverit plezalno kondicijo in njegovo morebitno toleranco do plezalcev. S svojim dominantnim previsom, še vedno opozarja nase. Od tebe zahteva natančno in predvsem hitro gibanje. In če imaš, kot imam sama »kurje mišice«, je kompenzacija možna edino s še hitrejšim plezanjem. Ko si nad njim, te čaka le  še nekaj aerobičnih gibov, ki so v prid nizkoraslim in za tem si nagrajen z uživaškim plezanjem.

Proti vrhu te v plati prestop v desno sicer opozori, da se uživanju ni predati in da mora koncentracija še vedno dobro delati, a prav paše.

Za češnjo na torti sva izbrala še nekaj frikovskih smeri v bližnjem sektorju N  Bosco incantato.

Po polaganju laminata v soboto, se je na cvetno nedeljo spodobilo it v najino cerkev – hribe. Brskanju po netu je sledila odločitev – greva se spet peljat, kot že parkrat to zimo  – na zahod. Poleg vremenskih obetov, je veljalo upoštevati tudi snežne razmere. Našla sva jih skoraj popolne.

Nostra je ena mala vasica od boga pozabljena, in leži na desnem bregu Zilje kmalu po vstopu v Leško dolino (Lesachtal). Prav zato so tam še vidni stogovi – priča, da so bili tod naseljeni tudi naši ljudje. Jutranje megleno nebo naju je pospremilo skozi gozd, višje gori, se je z gozdom razkadila tudi megla in cel dan je držalo – čisto in mirno. Vrh Runsecka se pokaže šele, ko prideš čez en rob že skoraj 2000 m visoko in ti kar mal “dol pade”. Ampak se hitro spedena še ta del, poplačan z res lepimi razgledi na najvišje Karnijske vrhove: Hoche Warte, Seekopf, Steinwand… in lepa smučarska pobočja. Tudi naju ja čakala lepa pela, saj je bil sneg še čisto nepredelan. Lepo turo in sploh super dan, je potrdilo le še pivo v prvi odprti oštariji.

V glavnem lepa tura

Včeraj smo se odpravili proti Kamniški Bistrici in zavili v stransko dolino z imenom Korošica. Cesta je lepo prevozna do večje plazovine, a k sreči se že po slabih 5 minutah hoje začenja strnjena snežna odeja. Ob vznožju ostenja Krvavca in Zvoha smo prispeli do planine Koren in nadaljevali na Vrh Korena. Načrtovan vzpon na Kalški Greben pa nam je preprečila gosta megla, ki ni in ni hotela zapustiti tega območja. Ker nam ti konci niso preveč domači (vsi trije smo bili tu prvič), smo se pač zadovoljili s spustom z omenjenega vrha. Smuka pa… klože, klože…vseh debelin in trdot. Z mano uživala Mare in Mare.  Danes je bila na sporedu družinska smuka na smučišču, a je viroza pri otrocih spremenila plane. Ker sem bil že ravno zgodaj pokonci in imel nekaj uric časa, sem se odpravil na Brda (2009m). Gosta megla je segala skoraj do vrha, a prav na vrh ni segla. Zaradi sončnega razgleda se je splačalo priti na vrh, smuka v megli po debeli, predirajoči se skorji, pa ni bila ravno vrhunsko doživetje.