AO Jesenice

Na zadnji julijski dan sva z Božom izkoristila prost dan za omenjeno smer. Kot prava penziča sva šla prespat v Kranjsko kočo na Ledinah, saj celotna tura v enem dnevu ne bi bila ravno prijazna do najinih kolen. Jaz sem imel namen smer splezat že lani, ko je praznovala petdeseto obletnico prvega vzpona (tako kot jaz), pa se je vedno našel nek izgovor, da tega nisem storil.

Na dostopu je treba prečiti malo snežišča. Tudi višje je ponekod še sneg, ki je poskrbel, da so kamini v večini mokri in sluzasti. Verjetno bodo bolj prijazni čez kakšen mesec. Sama smer je sicer lepa do izstopa (izbrala sva levo varianto), popolnoma odveč nama je bilo pa poplezavanje v razbiti skali do vrha. Prečka je nabita tako na gosto, da ni pametno vsega vpenjat, nižje pa kakšen frend in jebica tudi prav prideta.

Na vrhu sva se izdatno okrepčala, za sestop pa sva izbrala možnost abzajlov, ki je objavljena na internetu. Ne vem ali sva bolj nerodna in sva v drugem spustu kaj zgrešila, ampak vmes sva dodatno uredila en spust na kamnitem mostu+1k in še enega na gurtno skozi luknjo v skali (svaka čast Božu, ki je luknjo zaslutil in očistil). Zadnja dva pa sta dejansko na dva svedrovca z verigo in rinko v monolitni skali kamor ni kaj za zabit. Spodaj je špaltna v katero ni pametno zakretit, a se da malo nižje prestopit na sneg in se spustiti preko njega. Potem se je treba malček dvignit in prečit še eno snežišče (pomoč kladiva), nato pa po melišču in platah nazaj na izhodišče.

Na Ledinah sta naju oskrbnika razveselila s štrudljem (pohvale kuharici), nato sva se podvizala v dolino, ker naju je že noč lovila. Celotna tura je kar dolga, se je poznalo na utrujenosti. Še dobro, da sva prejšnji dan poskrbela za hidracijo in skrila dve piksni pri avtu. Sta bili ravno prav ohlajeni in sta padli na plodna tla.

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Veliki Koritnik (Trogkofel, Creta di Aip) v Karnijskih alpah. V njegovi SV steni se nahaja nekaj bolj ali manj športno opremljenih smeri. Plezala sva smer Sonne im Herzen 5c. Smer ponuja pet raztežajev strme plezarije v čvrsti skali. Razdalje med svedrovci so  za kak meter večje, kot smo vajeni iz plezališč, dodatnega varovanja pa načeloma ne potrebuješ. V kolikor te čaka nahrbtik pod steno ali si želiš splezati še kako smer, so levo od smeri (gledano navzgor) urejena sidrišča za spust po vrvi (5x30m), sicer brez težav sestopiš po zavarovani planinski poti (Uiberlacher steig). Info v vodniku “Klettern am Trog-& Rosskofel”.Včeraj pa sva se odpravila v JZ raz Mangarta. Smer je res lepa,uživaška, z dobro skalo, odlično opremljena in s čudovitimi razgledi. Sestopila sva preko vrha po Italijanski poti. V smeri sva bila sama, na Mangartu pa ljudi juhuhu…Vmes, torej v ponedeljek, pa smo bili družinsko na Poldašnji špici. Pot je v zadnjem, strmem vršnem delu precej razrita in podrta, je bilo treba dat otroke na štrik…

…morje: plezalnih smeri, čvrste skale, »sončnih ur v stenah«, lepega vremena, prijaznih uslužbencev v kampu Sass Dlacia, pasjih radosti, novih spoznanstev,…pa tudi morje jutranje vlage, cestnih ovinkov in avtomobilske pločevine na parkiriščih.
Vse to so Dolomiti in še več.

V petih julijskih dneh sva jih dodobra izkoristila in oplemenitila smeri:
»Via Miriam« (Cinque Torri) / 5, 190m = Top
»Buco Alta« (Lagazuoi Piccolo) / V+, 320m = Top
»Dibona« ( Falzaregoturm) / V+/IV, 300m = Top
»Ada« (Col de Bois) / V+, 410m = Top
»Cengia Martini« (Lagazuoi Piccolo) / V/IV, 175m = Top
»M. Speciale« Lagazuoi Piccolo / V+, 430m = Super Top

Gremo dalje!

1 2 ►

Sobotna napoved je obetala lepo vreme večino dneva, zato sva se z Daretom odločila za eno malček daljšo smer. Dve uri dostopa ni ravno po meri nas lenuhov, a kaj se more. Na severni strani vsaj žgalo ni. Temperatura je bila ravno na meji za vetrovko, skratka idealno.

Pred nama sta bili še dve navezi, ki sta občasno sprožili kanonado, predvsem v spodnjem delu. V zgornjem delu, po prečenju v levo, je plezanje končno postalo mirnejše, nič več ni ropotalo.

Smer je kar dobro opremljena, a če vlečeš predolge rastežaje, je treba kako stojišče urediti na novo. Ponuja vse vrste plezanja, zato mi je resnično všeč.

Na vrhu sonce in brezveterje, zato naju je vročina pregnala v senco pred Erjavčevo kočo na hidracijo. Ko bom pozabil kako se vleče dostop, jo bom zagotovo še šel plezat. Fajn sva se imela.

Včeraj sva se z Uršo iz AO Mojstrana odpravila v Triglavsko severno steno. Ob 5h zjutraj sva se iz Mojstrane odpravila v dolino Vrat in nato do vstopa v steno. Na vstopu v Slovensko in Nemško smer sva še enkrat pogledala vremensko napoved. Le ta je pokazala, da morebitnih popoldanskih ploh ne bo,:)) zato sva se odločila za kratko Nemško smer. Hitro sva napredovala iz stolpiča na stolpič in bila pri Gradu. Od tam so naju ločili še trije raztežaji do Nemškega turnca. Po lepem plezanju skozi kaminček sva bila par minutk čez 11to že na Nemškem turncu. Sledila je malica, malo sva se osvežila s pijačo in vpisala v vpisno knjigo. Ker je bil za Uršo to prvi vzpon čez steno sem ji pokazal še kako potekajo Zlatorogove police, kje je Nemška grapa, Slovenska grapa, Slovenski stolp, dolga Nemška smer, Ladja, Čop…Nato sva se odpravila proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Kmalu sva se znašla pod njim in ga splezala, tako so bile vse težave kratke Nemške smeri za nama. Vrvi sva pospravila v nahrbtnik in se odpravila po grapi v kateri je še kar nekaj snega, možen je obvoz po skalah po levi strani do roba na vrh stene. Sledil je še sestop po poti čez Prag nazaj v dolino Vrat. Sestop se mi je kar pošteno vlekel, vendar v tako prijetni družbi, sem tudi utrujenost odmislil.