Skupna tura z AŠ

V petek sem bil v dogovoru z Alanom, da bi šla v soboto pogledat, kakšno je stanje na Kotovem sedlu. Malo kasneje pade odločitev, da gremo skupaj s tečajniki na skupno turo. Tako se naslednji dan zjutraj pri zdravstvenem domu na avtobusni postaji zberemo jaz, Alan in Mare, se hitro zbašemo k Klemenu v avto in smo že na poti proti Rudnem polju. Na parkirišču Mare pove, kam smo namenjeni, poda par napotkov glede opreme in trenutnih razmer, potem pa samo še gas.

Po gozdni poti gremo mimo smučišča na gozdno cesto, ki se kasneje odcepi na planinsko pot, ki nas vodi proti Konjščici. Mimo Jezerc se z gaženjem in menjavanjem počasi vzpnemo na sedlo med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Po krajšem predihu si nastavimo dereze, predebatiramo, kje in kako se bo šlo, in pičimo dalje. Skozi celo pot nas je spremljala megla in nizka oblačnost. Vreme je bilo za en dre*, ampak bolj kot smo šli proti vrhu, bolje je kazalo.

V grapo se podam prvi, za mano gre Joža. Po grapi se vzpenjamo po skrajnem desnem robu, saj skozi oblake že počasi sije sonce, ki je dodobra odjenjalo sneg. Ampak, dobro ajde ni spet tok slabo, da se! Zaradi varnosti in trenutnih razmer se odločimo za desno varianto, čez malo bolj skalnat predel. V slabih dveh urah in pol pridemo na vrh. Za razliko od večine poti nas na vrhu pričaka sonce. Proti zahodu se odpre razgled na Zahodne Julijce in na samotni Triglav, proti vzhodu pa je vse prekrito z gostimi oblaki. Pomalcamo, podebatiramo, hitro »poinfluensamo« in se odpravimo nazaj. Po dokaj zanič snegu in stotih coklah pridemo nazaj pod Viševnik. Odločimo se, da nazaj ne gremo čez Viševnik, ampak po isti poti, kot smo prišli.

Po uspešno zaključeni turi seveda sledi še obvezna analiza v Maxiju. Družili smo se jaz, Alan, Klemen, Mare, Tina, Jože, Luka, Gašper, Nina, Mark in Thomas.

Pa še nekaj utrinkov : )

Paklenica jesen 2025

Med 7. in 9. novembrom je potekal redni plezalni tabor v Paklenici. Dobra polovica ekipe se je na pot podala že v četrtek popoldne, ostali pa so se pridružili tekom petka.

Mare je tokrat uredil nastanitev pri Ćiću, kjer smo se počutili dobro. Šefica nam je v soboto lepo pripravila žar, da smo si lahko pripravili večerjo, saj je bil Dinko v času našega obiska zaprt. Večeri so tekli ob prijetni debati v skupni kuhinji.

Lepo vreme in ravno pravšnje temperature so omogočale plezanje tako v senčnih kot tudi v sončnih legah. Predvsem v petek je bila soteska prazna, a tudi sicer pretirane gneče v smereh ni bilo. Ugodni pogoji in že dokaj kratek dan so rezultirali v nočnih povratkih z vzponov ob soju čelk, a nasmejani in prijetno utrujeni obrazi v taboru so potrdili, da se je splačalo.

Plezali smo: Jana, Raf, Mare, Metod, Uroš, Miha N., Miha Š., Mark in Klemen. Na sobotni večer nas je obiskala še Doroteja s kolegom Jakom iz AO Cerkno.

Preplezane smeri: Albatros (6c+), Water song (6a+), Spit Bull (6a), Zgrešeni (5b) 2x, Ča je od Draga je od Draga (5b – preplezano brez zadnjega cuga), Akademski (5a), Centralni kamin (5a), Piksi & Diksi (5a), Sjeverno rebro (4b+), Izduženo rebro (4b), Snoopy z Oprosti mi pape (4a), Sjeverni greben (3).

Paklenica jesen 2025 – 2. del ekipe

Prejšnji vikend se na žalost zaradi drugih obveznosti (med drugimi tudi delovna akcija MO na Voglu) nismo uspeli priključiti prvi ferajnovski ekipi, na obisku v Paklenici. Zato je padla idejo, da gremo še vseeno, ampak z enotedensko zamudo.

“Žegen” pade šele zjutraj na dan odhoda. A bo, a ne bo? Pa nekej zih bo, gremo! Eni pakiramo po službi, 15min pred odhodom, drugi v četrtek zjutraj še pred službo, eni bolj pridni in optimistični pa so spakirali že v sredo zvečer. Pozabili nismo ničesar, o tem, če smo imeli kaj viška pa kdaj drugič. Ob 16.00 Matevž, Maša, Noel in jaz že drvimo plezanju naproti. Želje so velike!

Vse smeri smo plezali skupinsko v navezi Matevž-Maša in Noel-Katarina.

Petek: Velebitaški, 350m, 6a+

Sobota: Brid za veliki čekić, 150m, 5b (Danaja, 100m, 5b)

Nedelja: Doktor Frankenstiin, 150m, 5b

Vreme je na koncu zdržalo, cilji so bili splezani, soočenje z razponom ocen v Aniča Kuku in preostanku Paklenice pa (zaenkrat še) ni pustilo prevelikih posledic. Razmišljam: je bila to zadnja plezarija sezone in je čas za zimo? 👀

Sicilija

Skrajni severozahod Sicilije je poznana plezalna destinacija, ki jo je že obiskalo kar nekaj članov našega odseka, zato sva s Saro opremljena z informacijami in Gregovim vodničkom približno vedela, kaj naju čaka v plezalnem smislu. Tri kilometrski zid ob obali Tirenskega morja imenovan Scogliera di Salinella z množico športnoplezalnih smeri, Monte in Pizzo Monaco s svojima več stometrskima stenama, ter množica plezališč v okolici mesteca Custonaci in Castelluzzo, ki ponujajo prvovrstno skalo. Ta čvrsti apnenec (pravzaprav gre že za njegovo preobraženo obliko, zato so v okolici pogosti kamnolomi marmorja) in njegova neverjetna razčlenjenost, te ob prvem stiku enostavno navduši. Plezalne razmere v začetku novembra so bile ugodne, lažji in bližji sektorji kar obiskani, v bolj oddaljenih si srečal le navezo ali dve, morje ravno prav osvežilno za razgrete mišice po plezalnem dnevu…

Vsak plezalni dopust je najboljši, a so malenkosti, ki ga včasih naredijo še boljšega. Tokrat je bila to lokacija najine hiške sredi razvalin gospodarskih poslopij, v katere nezadržno sili dišeča sicilijanska makija. Umaknjena v hribe, z razgledom na oljčne gaje mesteca Castelluzo, zaliv Sv. Margerite in postavni stožec Monte Cofana, sva uživala v razgledih in trenutkih prebujajočega se dneva ter v dolgih novembrskih večerih in to – kakšna svoboda- brez wi-fi-ja, z le slabotnim signalom na strehi prebivališča.

(***) Sicilija je bila njega dni ena najbogatejših italijanskih pokrajin, v določenih obdobjih pa zaradi političnih trenj in nerazvitega gospodarstva tudi na robu revščine s precejšnjim odlivom prebivalstva v razvitejše dele sveta in seveda predvsem v ZDA. Roman z naslovom Rajnki Matija Pascal, sicilijanskega pisatelja in nobelovca Luigija Pirandella pripoveduje o glavnem junaku, ki se v stiski odloči zapustiti rodno Sicilijo in pred upniki, neljubečo ženo in nasilno taščo, z nekaj lirami v žepu, ubežati v obljubljeno Ameriko. Z oddaljevanjem od rodne grude plahni tudi njegovo upanje na boljše življenje v tujini. Z zadnjimi lirami vstopi v igralnico na severu Italije in ker mu je bila tisti večer sreča mila, priigra ravno tolikšno vsoto, da bi lahko doma poplačal dolgove in začel novo življenje. A na povratku na vlaku, kaki dve postaji pred domačim krajem, v lokalnem časniku prebere svojo osmrtnico. V bližini njegovega mlina, ki so ga zasegli rubežniki, so namreč nekaj tednov po njegovem izginotju odkrili razpadajoče truplo, ga zmotno povezali z glavnim junakom in tako se je Matiji Pascalu ponudila nova priložnost, novo življenje…. Če vas zanima kako se počuti človek, ki je “mrtev za življenje in živ za smrt” priporočam branje omenjene knjige na strehi kake sicilijanske domačije ob spremljavi kapljice avtohtone Nero d’Avole, pa tudi Birra Messina s ščepcem soli ni slaba.

Črni Kal

S tečajniki smo šli prvič v letošnji sezoni plezat v skalo. Izbrali smo res lep sončen dan v Črnem Kalu.

Vodja je bil Matic Košir, ki je skupaj z družino poskrbel da je bilo vzdušje res domače in sproščeno. Malo bolj izkušeni so že plezali v vodstvu, ostali pa na top. Skala je pa itak lepa in vse drži. Prišli smo: Matic, Neli z otrokoma, Nina pa njen Luka, Luka N. , Tina , Luka B. , Mark, Gašper, Jože in Thomas.

Razgledi na vrhu so bili prekrasni. Kaj več sploh še hočeš na novembersko nedeljo, odlična družba, super skala, pogled na morje in nebo brez oblačka…

Plezališče je privabilo kar nekaj ljudi, tako naših kot tudi tujih plezalcev. Plezali smo kar dobre 4 ure, lepa 5ke in tudi kakšno 6. Po zaključku smo šli še na zasluženo malico do Viki Burgerja in počasi domov.