Pa smo ga le dočakali. Mont Blanc s 4810 m.
Zataknilo se je že pri pridobitvi rezervacij prenočišč na koči Gouter. Če nisi GV, kateri lahko opravijo rezervacijo že mesece prej, je pač skoraj nemogoče dobiti prostor za 5 ljudi. Ob prvem odprtju rezervacij na spletni strani aprila je bilo že vse zasedeno, tako da smo morali počakati na več sreče v drugem roku maja. Po večurnem dežuranju pred računalnikom se je naposled le sprostilo nekaj več mest in to je bilo to.
V soboto 28. julija smo se tako z Vidkom, Tavčijem, Rokom in Nikom iz AO Radovljica odpeljali proti Chamonixu, kjer smo prespali. Naslednji dan zgodaj zjutraj smo bili v Le Fayet, od koder naj bi nas zobata železnica pripeljala na nekaj več kot 2300 m. Pa se je zataknilo še drugič. Prva vožnja ob pol osmih je bila odpovedana, vsi lokali naokoli pa še zaprti. Po eni uri, ko se je prvi lokal čez cesto le odprl, so nas obvestili, da imajo probleme z elektriko in da bodo naslednje informacije o delovanju vlaka znane šele ob enajsti uri. Tako smo odbrzeli nazaj v Les Houches na gondolo, ki nas je pripeljala do predzadnje postaje zobatke, od tam pa smo tokali peš 700 m do zgornje postaje. Potem še enkrat toliko višincev do koče Tete Rousse, kjer so naše rame potrebovale že nekoliko daljši odmor. Žandarjem smo morali pokazati dokumente in rezervacijo na koči, šele potem so nas spustili naprej. Pred nami je bila še črna stena pod kočo Gouter, kjer smo doživeli najbolj adrenalinsko hojo celotne ture. Treba je prečkati kuloar, kjer ves čas letijo granitni odkruški vseh velikosti. Zavzeli smo taktiko teka eden po eden. Smo si precej oddahnili, ko smo bili vsi mimo. Kočo Gouter ves čas hoje gledaš in človek ima res občutek, da bo v dveh urah tam. V resnici smo porabili precej več časa, da smo jo končno dosegli. Čeprav smo nekaj dni pred odhodom v Francijo 2000 m višinske iz Seebachtala na Ankogel zmogli v nekaj urah, je bilo tokrat vendarle drugače s trikrat težjimi nahrbtniki. Pred večerjo v koči smo preizkusili ležišča v zgornjem nadstropju s pogledom na morje snega in ledenikov. Večerja je bila tukaj znatno boljša kot lani na Ecrinu. Po kratkem počitku do pol druge ure zjutraj, se je bilo naposled potrebno opremiti za hojo proti vrhu. Na tako obsežni snežni kupoli, kot je masiv Mont Blanca, se množica ljudi hitro porazgubi, tako da gneče proti vršnemu grebenu niti nismo občutili. Na vrhu smo stali okoli osme ure zjutraj in še pri hoji nazaj v dolino smo morali kar pomisliti, česa smo bili deležni. Sestopili smo po isti poti mimo koče Gouter do zgornje postaje zobate železnice. Očitno so jo medtem uspeli popraviti, ker je bila naslednja vožnja že polno zasedena. Kljub temu se je prodajalca vozovnic dotaknil pogled na naše od sonca ožgane pojave, tako da nas je brezplačno spustil na poln vagon. Skoraj pol ure smo se vozili 700 m nižje do postaje pri gondoli. Nato z gondolo nazaj v Les Houches, kjer nismo mogli čakati na nič drugega kot na burger za kosilo, nato pa nazaj v hostel na še eno noč spanja v Franciji. Tam nas je gazda obvestil, da bomo očitno tudi prespali brezplačno, menda zaradi nekih malih bitij v posteljah prvo noč. Tako smo si zaradi nenadejanega ostanka finančnih sredstev, v dragem Chamonixu za zaključek naše ture lahko privoščili dvakratno dozo in dvakrat s stilom.
