Na zadnji julijski dan sva z Božom izkoristila prost dan za omenjeno smer. Kot prava penziča sva šla prespat v Kranjsko kočo na Ledinah, saj celotna tura v enem dnevu ne bi bila ravno prijazna do najinih kolen. Jaz sem imel namen smer splezat že lani, ko je praznovala petdeseto obletnico prvega vzpona (tako kot jaz), pa se je vedno našel nek izgovor, da tega nisem storil.
Na dostopu je treba prečiti malo snežišča. Tudi višje je ponekod še sneg, ki je poskrbel, da so kamini v večini mokri in sluzasti. Verjetno bodo bolj prijazni čez kakšen mesec. Sama smer je sicer lepa do izstopa (izbrala sva levo varianto), popolnoma odveč nama je bilo pa poplezavanje v razbiti skali do vrha. Prečka je nabita tako na gosto, da ni pametno vsega vpenjat, nižje pa kakšen frend in jebica tudi prav prideta.
Na vrhu sva se izdatno okrepčala, za sestop pa sva izbrala možnost abzajlov, ki je objavljena na internetu. Ne vem ali sva bolj nerodna in sva v drugem spustu kaj zgrešila, ampak vmes sva dodatno uredila en spust na kamnitem mostu+1k in še enega na gurtno skozi luknjo v skali (svaka čast Božu, ki je luknjo zaslutil in očistil). Zadnja dva pa sta dejansko na dva svedrovca z verigo in rinko v monolitni skali kamor ni kaj za zabit. Spodaj je špaltna v katero ni pametno zakretit, a se da malo nižje prestopit na sneg in se spustiti preko njega. Potem se je treba malček dvignit in prečit še eno snežišče (pomoč kladiva), nato pa po melišču in platah nazaj na izhodišče.
Na Ledinah sta naju oskrbnika razveselila s štrudljem (pohvale kuharici), nato sva se podvizala v dolino, ker naju je že noč lovila. Celotna tura je kar dolga, se je poznalo na utrujenosti. Še dobro, da sva prejšnji dan poskrbela za hidracijo in skrila dve piksni pri avtu. Sta bili ravno prav ohlajeni in sta padli na plodna tla.