Igličeva smer v Mali Rinki

V sredo 28.8.2019 sva se z Dorotejo odpravila v Logarsko dolino, da bi preplezala staro klasiko. Za oba je bil to prvi vzpon v Kamniških zato se zaradi samega vzburjenja sploh ni bilo problem zbuditi ob 3:45 zjutraj (no, odvisno koga prasas). Dostopala sva mimo slapu na Okrešelj in minilo je kar hitro dokler se nisva znašla v serpentinah nad gozdno mejo proti Turskemu žlebu, tam so naju že začeli božati prvi sončni žarki. Medtem ko sva si ogledovala smer, bolj kot sva jo gledala, bolj se nama je oddaljevala in vedno bolj zašvicana sta postajala najina čela. No naposled sva bila le pod steno kjer pa je iz zajede po kateri vstopiš kar curljalo, zato sva prve 4 metre obkrožila po desni, od tam pa je plezarija postala prava poslastica. Celotna smer lepa in kar nabita, le v kaminu rahlo krušljiva, ampak ko enkrat vstopiš v plate nad kaminom je vse pozabljeno. Na vrhu je sledila tezko pricakovana malca, 5 minut pocitka ob lepem razgledu potem pa nazaj v dolino. Ob sestopu sva ves čas ugotavljala, da sva bila zjutraj res zaspana saj sva si na vsakih nekaj minut po poti dol zastavljala vprasanje “a se ti tega od zutrej spomnes”. Kljub temu sva uspešno pricokljala do šanka kjer je sledila temeljita ter strokovna analiza ture 🙂

Smer po zajedi

V sredo sva z Urbanom prvotno idejo (Eliso in Jeseniško smer) opustila zaradi slabše vremenske napovedi in se posledično odpravila v Smer po zajedi (V+/IV-V, 300m).

Že dostop je bil v znamenju meglic in oblakov, ampak so se le ti premikali, tako da sva optimistično dostopila pod steno. Ker smer ni opremljena s svedrovci, je bilo jasno, da bom tokrat plezala kot druga. Na začetku tretjega cuga je začelo kapljati, a kaj kmalu nehalo. Vseeno je bilo več delov smeri mokrih še od prejšnjih dni. Peti in šesti cug sta res zelo krušljiva, posebej pa sem doživela streznitev, ko sem odtrgala večjo skalo pri tem pa je zasmrdelo še po zažganem (še dobro da ni bilo nobene naveze za nama). S še večjo previdnostjo sem plezala naprej, besedni zaklad kletvic pa sem po Urbanovih besedah z nadmorsko višino povečevala. Kljub slabši vidljivosti in zato težji orientaciji nama uspe je uspelo priti na vrh. Tam je kazalo že na razjasnitev, zato se nama ni mudilo s sestopom – vseeno so naju kasneje temnejši oblaki prepodili in ko sva stopila na cesto se je ulilo kot iz škafa.

Pivo sva spila na Erjavčevi, dež naju v smeri ni dobil, po razglede bova pa prišla kdaj drugič.

Piz Badile in tisoč metrov granita

Ko smo se lani vrnili iz Chamonixa, smo rekli, da gremo drugo leto plezat v Švico. Ko sem čez zimo brskala po računalniku, sem v datoteki brez imena naletela na fotografije iz smeri Nordkante (1200 m, V-) v Piz Badile. Ko najdem na internetu še skico smeri, je bilo konec dileme. Ostalo je samo še vprašanje datuma odhoda.
Na praznik sredi avgusta smo se tako z Nikom, Tavčijem in Rokom odpravili proti Švici in severni steni Piz Badile (3308 m). Ko smo vstopili v Švico, se je najprej začel lov na švicarske franke, za katere očitno ni samoumevno, da jih dobiš na prvem bankomatu. Ponje se je bilo potrebno odpeljati kakšno vasico naprej proti St. Moritzu.
Dostop do koče Sasc Furä, kjer smo imeli rezervirano spanje, poteka iz vasi Bondo, ki stoji na koncu doline Bondasca. Po tej dolini je do leta 2017 potekal dostop do koč Sasc Furä in Sciora, avgusta 2017 pa je izpod Piz Cengala prišel plaz, ki je zasul celotno dolino in dosegel Bondo. Koča Sciora in dostop do nje zaenkrat ostajata zaprta, do Sasc Fure pa so letos odprli novo pot, ki sedaj poteka po desnem bregu precej visoko nad dolino. Namesto prej dobrih dveh ur, sedaj dostop opraviš v 5 do 6 urah, čeprav se koča nahaja le 1000 m višje od izhodišča. Oskrbniki na koči so izredno ustrežljivi, med gosti skoraj ni bilo drugega kot plezalcev in kuharji so kar prilagodljivi na pozne prihode ljudi iz stene.
Zajtrk za naslednji dan je bil napovedan ob štirih, koča je bila polna, in zaradi lepe napovedi so se že valile kolone proti steni. Polovica proti Nordkante, druga polovica v prvo klasiko Piz Badile, v Cassinovo smer. Čakal nas je dvourni dostop do začetka smeri, nekaj je bilo snežišč, ampak dereze so ostale v nahrbtniku. Pod smerjo pa se je začel šprint. Ena naveza je štartala pred nami, za nami je prihajalo še vsaj deset drugih. Imeli smo namen v enem dnevu preplezati tisočmetrsko smer, se po njej spustiti nazaj in vrniti do koče. V glavi je bilo samo še »koncentriraj se, gremo, gremo«. Z Rokom sva plezala hitro, uspelo nama je ubežati glavni gneči in sva večino smeri preplezala kot prva naveza. Počivanja ni bilo, uživancije sredi sicer izredno lepe linije v kompaktni skali še manj. Nik in Tavči sta imela manj sreče z gnečo in sta prej obrnila. Okoli ene ure popoldne sva stala na vršnem grebenu, nekoliko dlje od izstopa Cassinove smeri. Prvi plezalci so ravno začeli prihajati iz Cassina in vse je kazalo na še večjo gnečo gor in dol. Tako se odločiva, da ne greva na vrh, ampak začneva s spusti, dokler sva še prva. Koliko je bilo vseh spustov, ne vem. Zagotovo vsaj dvajset, zanje sva porabila šest ur in ob sedmih sva že sedela na travi pod steno. Še ura sestopa do koče in ob mraku težko pričakovana večerja. Večina navez se sicer spušča na italijansko stran do koče Gianetti, do katere je z vrha krajši sestop ali pa prespijo v bivaku na vrhu. Naslednji dan smo se zmenili za pozen zajtrk, poslovili smo se z »na snidenje« in odšli na štiri urni sestop v dolino.
Hribi nad Sasc Furo ponujajo lepe smeri, enako tudi nad kočo Sciora, glede katere nam oskrbniki še niso znali povedati, kdaj bo ponovno odprta. Teren pod Piz Cengalom ostaja na seznamu nevarnih in za gibanje zaprtih območij, predvsem tudi zaradi smrtnih žrtev med pohodniki zaradi plazu leta 2017. Naslednjič mi pridemo z italijanske strani, iz Val Masina. Mogoče nam celo uspe izpeljati ferajnovski tabor po predlogu predstavitve Val Masina od Matica dve leti nazaj.

Sprehod po vzhodnih Julijcih

Po vrnitvi iz Himalaje, je na čistem zraku v Sloveniji precej lažje dihati. Ne samo zato, ker je zrak čist, pač pa zato ker ga je enostavno “več”. Škoda bi bilo, da bi ob vsej obilici zraka sedel doma, zato se štiri dni po prihodu domov (15.8) odločim za povezovalen vzpon preko treh lažjih smeri v vzhodnih Julijskih alpah. Sprehod se je začel v dolini Krnice. Zapodil sem se v malo ali nič obljuden vrh Dovški gamsovec, bolj natančno, v Kaltenegerjevo smer. Smer je precej kompaktna, samo dostop je do neke mere kompleksen. Z vrha se zapodim v smeri severne stene Stenarja, kjer splezam Prevčevo smer z direktnim izstopom na vrh. Po nekaj daljših korakih se znajdem pod Steno, kjer začnem s plezanjem Slovenske smeri. Po mesecu dni brez krušljivega Slovenskega apnenca, se spodobi, da stopim še na vrh Triglava, ki ga dosežem preko direktne variante SZ grebena. Nekaj minut več kot 8 ur od odhoda od avta stojim pri stoplu, odprem čokolado in začnem s sestopom. Ja, naši hribi so res majhni. Za slikanje nisem imel časa, zato je nastala samo ena s Kredarice, ki prikazuje zmatrane teniske od meseca Himalaje in tekanja po naših meliščih.

111

Bila je želja – Vodnjak želja (NŠG)

Pred slabimi 20 leti sem to smer lezu in ostala mi je v lepem spominu – bila je želja, da bi jo šel še enkrat. Ker je dopust za izkoristit, sem za to smer našuntal Novkota in bil je za.

V torek sva ležerno ob 9.00 dostopila pod smer, družbo so nama delali tropi ovac in turistov, pa še ene par navez je bilo v steni. Pod smerjo sem hitro spoznal, da sem po vseh teh letih za kako stopnjo prekratek in najtežje cuge prepustil “mlajšemu” v navezi…Marko je suvereno opravil s spodnjim delom smeri, jaz sem se za njim malo bolj mučil. Po stiku s Trmastimi kamini sva zgrešila odcep v desno in vrh dosegla po Nejčevi smeri.

Želja je bila izpolnjena – jaz sem splezal lepo smer, Marko je treniral psiho in nameščanje varoval, pa dan je bil lep.