AO Jesenice

V nedeljo sva šla z Lukom (zluftan.si) na Jezersko v Dolgi hrbet splezat smer Trikot, ki sva jo oba imela v letošnjem načrtu. Prve težave so naju doletele že na dostopu, kjer je snežišče ob robu pustilo večje skalne bloke, ki so lahko že ob manjšem dotiku zdrseli navzdol. Na srečo jo je skupil le čevelj, nama pa je dodal dobro mero adrenalina. Smer se začne po poplezavanju v neprijazni vlažni grapi, višje v njej pa je od zgoraj nenehno padalo kamenje. Smer Jernejev steber, ki se tam začne, ima še to dodatno komponento, kar je dobro pomniti.

Po prvih parih lažjih raztežajih se smer postavi pokonci in tako vztraja do vrha. Orientacija je enostavna, le slediš najlažjim prehodom, detajli niso težki, a vsi raztežaji predstavljajo zahtevno plezanje brez pravih predahov. Skala je super in velikokrat se zaveš, da plezaš brezskrbno kot v plezališču. V smeri je dovolj klinov, da sva jih kje dodajala le za stojišča, ostalo je šlo lepo s premičnimi varovanji. Objektivno lepa smer, vsak raztežaj sva preplezala z nasmehom na obrazu, včasih pa že vmes zavriskala. Zapletlo se je le pri zadnjem, precej lažjem raztežaju, v katerem nisem našel izhoda ne v zajedi na desni, ne v kaminu na levi. Pomagal je Luka in splezal v večji kamin v skrajni desni, kateremu je sledil le še raztežaj poplezavanja do vrha. Skupaj slabe 3 ure dostopa, 7 ur plezanja, 2 ure sestopa. Super dan.

Tudi letošnje leto sva se s Tomažem odpravila v Dolomite. Matej in Aleš iz GRS Kranjska Gora, ter Petra iz AO Cerkno so bili že v kampu Dolomiti v Cortini, zato sva se odločila da se jima pridruživa v tem kampu. V petek sva se odpravila na prelaz Valparola in splezala Via Ibex V- 500m. Smer je prava plezalna poezija. Naslednji dan sva se odpravila v Falzarego Torri in splezala Via normale 140m IV- in via della Guadi 180m IV v večjem stolpu. Ker sva imela še čas sva se odpravila pod južno steno Lagazoija in splezala smer Via dell Bucco 250m, ki je ocenjena III-IV?? Skratka smer poteka v prvih 4 raztežajih v popolni navpičnici, ki jo v 3 raztežaju zapira streha, čez katero se moraš zbasati čez. Smer je bila tudi fantastična, naklonina popusti po 4 raztežaju. Dalje poteka po sistemu kaminov do izstopne grede.

Severna stran Karavank se zdi modra odločitev na vroč poletni dan, zato sem v nedeljo nahecal Metoda, da greva pogledat Košutnikov turn z avstrijske strani. Ugotovila sva, da bo skala mrzla, zato nisva hitela s preranim odhodom od doma. Koča pod Košuto je izhodišče, a naju je Google zavedel, da sva zjutraj prehitro zavila desno navkreber in si ogledala še vas na sosednjem hribu. Prijazna domačinka naju je usmerila na pravo pot, pa sva kmalu plačala cestnino v koči (4€). S parkirišča hrib zgleda bližje kot je, saj je na koncu potrebnega nekaj pretepanja z meliščem do pod stene, a v dobri uri si tam. Plezanja je vse sorte; navduši izpostavljena prečka na začetku, najtežji rastežaj je bil fizično in psihično utrujajoč (vsaj zame), ker so varovanja precej narazen (sva upoštevala nasvet in vzela s seboj nekaj prijateljev), sledi najlepši rastežaj konstantnega navpičnega plezanja, nato pa se smer počasi položi. Sledijo še še štirje lažji (a izpostavljeni in brez varovanja) rastežaji, ki jih je pametno združiti in prihraniti nekaj časa. Vsa varovališča so zgledno urejena, skala je večinoma kompaktna. Smer se konča rastežaj pod vrhom, sledi dričav sestop do vstopa v ferato, po kateri se spustiš na melišče pod steno. Povratek do koče se vleče (žeja je priganjala), mimogrede pa sva ugotovila, da je stena primerna tudi za popoldansko plezanje za tiste, ki jih rado zebe v roke.

V koči in v Tržiču sva poskrbela za nadomestitev elektrolitov in sklenila, da bo treba še kakšno splezat v tem koncu.

Zjutraj sva z Marušo (AO Bohinj) napadli Juševo smer  (VI/IV-V, 180m) v NŠG. Po vseh informacijah, ki sva jih dobili, naj bi smer bila “prov luštna”.

Z mislijo, “če bo pretežko, bova pa abzajlale”, se Maruša loti prvega raztežaja. Z nekaj trme se čez previs in po žlebu prebije do štanta. Kmalu sem pri njej tudi jaz. Izraza na obrazu ne lažeta: ”toj pa mal drgač k pa Pocarska alpa Pstuh. Drugi cug, navpična 30m plata, čaka name. Plezam, preklinjam, srečna, ko vpnem komplet, preklinjam, ko mi zmanjka 10cm do naslednjega svedrovca, plezam, štantam. Spodaj Maruša z vzpodbudnimi besedami “maš to”. Kmalu se mi pridruži na štantu z besedami “ta težji del sva pomojem da mem”. Tretji cug kratek lahek svet. Četrti spet plata – Doroteja sedaj že obvlada in gre tokrat brez preklinjanja. Peti cug manjša zajeda – Marušin domači teren. Še zadnji cug – zelo lahek svet (samo en svedrovc) z manjšim kaminom tik pod vrhom.

Na vrhu bi imeli nasmeh okoli glave, če ne bi imeli ušes. Prva konkretna smer je za nama. Še korakanje do avta z mislijo “ko sva smotane, da greva kr same ;)”.

 Vsi – pred PD-jem

Na pot smo se vsi nadebudni odpravili v “zgodnjih alpinističnih” urah, torej ob 10 h 😉 Prva pavza je sledila kmalu, že v Ratečah (potrebno je bilo dotočiti cenejšo slovensko nafto, toaleto pa so nekateri tudi že obiskali). Pot nas je vodila po prostranih italijanskih ravnicah do vasice Ivrea, kjer smo se nastanili v hotelu Napoleon. Po zaužiti gurmanski ekstazi (narezana puranja salama z dodanim nasekljanim paradajzom), smo se višinskih priprav željni junci in junica odpravili na ogled bližnjega gradu (seveda smo se peljali z avtom do koder se je le dalo 🙂 ). Grad je bil seveda zaprt, sledilo je kratko poplezavanje, nagrajeni pa smo bili s čudovitim razgledom.

Drugi  dan smo se po prelepi dolini odpeljali do Cervinie (2050 mnv). Gondola nas je popeljala na Plateau Rosa na višini 3480 m. Prvi stik z redkejšim zrakom nas je navdahnil, še bolj razgledi, občutek dodatne teže v nogah pa nas je gnal po smučišču do bližnjega sedla. Tam smo se razdelili v ledeniške naveze. Spremljalo nas je krasno vreme in prelepi razgledi na bližnje in malo bolj oddaljene vršace, izstopal je Matterhorn.

Svet modrecev je odločil, da se najprej odpravimo na Breithorn, na čigar vrhu smo se slikali že ob 12. uri. Z ledeniškimi razpokami prepredeni ledenik smo prečili v smeri koče Rifugio Ayas (3420 mnv), v upanju, da imamo še toliko moči in volje, da bi vmes osvojili še kateri štiritisočak. Ker se je volja na ojuženem snegu z vsakim korakom hitro zmanjševala, se je peščica odločila za dostop do bližnjega bivaka Rossi, ostali pa smo jo mahnili proti prej omenjeni koči. Pot je bila lepo vidna, ogromne razpoke pa so nas stalno opominjale na mogočnost ledenika.

V koči so nas postregli z obilno in slastno večerjo – očitno se italijanska kulinarika z nadmorsko višino izboljšuje :). Sledilo je spanje na skupnih ležiščih – deležni smo bili najrazličnejših melodij smrčanja, stokanja ter globokega dihanja, skupni imenovalec vseh pa je bil glasen smeh pozno v noč.

Ker smo verjeli vremenskim napovedim oskrbnika koče, češ da bo tudi naslednji dan lepo vreme, smo se mirno zazibali v sladek spanec. Jutro naslednjega dne je bilo drugačno od napovedi – resda toplo, vendar polno oblakov in švigajočih meglic. Veselo smo zakorakali na snežene plate, ko nas je po 10 minutah hoje pozdravil dež, ki nam je prekrižal načrte o osvojitvi še katerega vrha, saj nas je spremljal do nadaljnjega, zato smo se odločili za sestop do gondole (“sestop” pomeni približno 400 m hoje navkreber po ledeniku). Gosti megli sta se pridružila na čase močan veter in mraz, tako da smo vsi premraženi hiteli proti gondoli, ki nas je popeljala proti našemu izhodišču. Tam nas je pogrel topel sonček, svoje pa so k ogrevanju dodale tudi domače arcnije ;).

Ker se nas je že lotevalo domotožje, smo skočili v kombije in jo švignili nazaj proti domovini preko pregretih italijanskih ravnic. Analizo našega popotovanja smo sklenili ob dobri pijači in jedači v Kranjski gori, sklep pa je bil, da to ni bila zadnja tura in da se že veselimo naslednjih dogodivščin.

Ture avanture smo se udeležili Katarina, Rok, Aleksandra, Majda, Gregor, Dare, Raf, Maja, Uroš, Mare, Luka, Metod ter Ksenija.

Hvala Katarini za odlično organizacijo.

Napisal: Luka Karlin

1 2 ►